IV. Obraz duše -Smrt in razodetje

Maksim Sedej ml.: Kristus v vesolju
Olje na platnu, 120×120 cm, 1993

Smrt je usoda vsakega posameznega človeka, razodetje pa svetopisemska napoved kon­ca sveta in časa. Človek se je že na začetku svojega zavedanja soočil z usodo neogibnega konca svetnega življenja in kataklizme, ki bi utegnila pokončati človeštvo. To je sprejel kot dejstvo in poskušal najti zadovoljiv odgovor oziroma odlog in potešitev pred grozo smrti ali kataklizme. Teologi in pozneje antropologi so počasi razkrivali fenomen oziroma misterij neumrljive duše, ki so ga spoznali že naši daljni predniki. O kataklizmah pripovedujejo mnogi miti o ognjenih kačah na nebu, o potopih, o žveplu in ognju, o žarečih kroglah, ki so pokončale človeštvo ali vsaj velik del sveta. To so bile mitološke ali mistične napovedi konca sveta kot posledice delovanja (nad)naravnih sil in nikoli niso bile mišljene tako kot razodetje apostola Janeza. Apokalipsa po Janezu je sklepno dejanje krščanske vere na planetu Zemlja in po­meni poslednji konec in odrešitev človeštva. V današnjem svetu je to ena od možnih usod človeštva.

Ob vprašanju o človekovi usodi se moramo najprej vprašati :Kdo je človek? Zgodovina človeštva prikazuje veličino in dno človeštva. Te zgodovine nikakor ni mogoče zadovoljivo razložiti z darwinizmom ali s Freudovimi instinkti. Prav tako ni mogoče v zgodovini človeštva potegniti navidezne meje, ki bi ločevala dobro in zlo na človeški poti v večnost, tako kot ni mogoče ločiti Medičejcev ali beneških dožev in velikih umetnikov, ki so ustvarjali pod njiho­vim okriljem.

Dobro in zlo razločujeta v zahodni civilizaciji samo dve duhovni sili, to sta krščanski evan­gelij in vest posameznika, ki se zaveda svoje lastne odgovornosti za vsa storjena oziroma nestorjena dejanja. Ti dve razsežnosti sta v medsebojnem razmerju in soodvisnosti in sta temelj vrednotenja dobrega in zla.

Začetek vesti in vere je v učlovečenju naših daljnih prednikov, ki so se izvili iz skladnosti

Narave in stopili na samostojno pot.

Izvor krščanstva je bolj določljiv in sega v čase, ko je Mojzes v Egiptu odkril vero v enega Boga in ga je potem z izvoljenim ljudstvom na poti v Kanaan tudi osebno prepoznal. Pravza­prav je bilo prav nasprotno, Bog ga je priklical in mu zapovedal oziroma razkril svoje zakone.

Pri zastavljanju vprašanja: Kdo je človek? posameznika ni mogoče izločiti in ga izolirano obravnavati. Človek je družbeno bitje, vezano na družino in skupnost, kateri pripada. Pušča­vniki, guruji in drugi osameici so možni le v visokih civilizacijah.

V praskupnosti je bil izločen ec oziroma izobčenec iz takšne skupnosti obsojen na strahotno smrt.

Živel sem v časih, ko smrt ni bila del naravnega, temveč človeškega kroga. Človek je podlegel zlu in neusmiljeno sejal smrt.

Kljub temu, da sem objokoval marsikatero smrt svojih prijateljev ali znancev, me je najbolj pretresla smrt, ko te še dejansko ni bilo. Oče je imel navado, da si je vsako popoldne vzel uro ali dve zase. Bolezen ga je vse bolj sušila. Vsak dan je sedel na stolu ob mizi in si ogledoval barvne reprodukcije slikarjev, ki jih je občudoval. Ko sem ga nekega dne obiskal, je sedel na stolu in se z rokami držal za glavo, pred njim na mizi je bila reprodukcija Van Goghove slike Bolečina. Tako se je vživel v bolečino nekega drugega umetnika, da ni niti občutil moje navzočnosti. Pogledal je sicer v mojo smer, vendar me ni opazil. Skozi njegove oči sem zagledal obup in dvojno praznino neskončne samote. Ko sem mu kot model sedel na stolu ali stal ob mizi, je večkrat imel dolge pogovore s samim seboj, niti slutil ni, da si jih bom zapomnil. Pripovedoval je o strahotnih izpraznitvah bistva, esence, ki nastopijo, ko konča kak umetniški ciklus ali razstavo. Govoril je, da je energijo, ki jo vloži v sliko, možno zelo počasi nadomestiti. Depresije, ki jih je doživljal po svojih ustvarjalnih dejanjih, so bile nekaj povsem normalnega. Zelo dolgo časa je potreboval, da je ponovno nabral nove energije in jo spet vložil v sliko. Praznino Sistema, ki mu je spremenila sliko stanja sveta je nemalokrat zapolnil z alkoholno omamo. Za večino slikarjev je terapija slikanje, in ker pa je bil oče umet­nik, sva ga s Tarasom Kermaunerjem poskušala prepričati, naj naslika še nove slike. Prine­sla sva mu nekaj platen. Naslikal je svojo smrt tako neprizadeto, da sem vedel: tu ni večmeje med življenjem in smrtjo. Oče je postal astralen, komajda občasno tu svete n, čeprav je še hodil okoli. Platna, ki sva mu jih prinesla s Tarasom, je posli kal. Ciklus je sklenil s kitari­stom, ki igra na kitaro brez strun in odprtin za zvočni odmev. Življenje se mu je izteklo, tako kot se je začelo. Krog se je končal. V Trbovljah so mu priredili razstavo grafik “Bog v Trbo­vljah”, ki sta ga s pesnikom Ludvikom Marzelom ustvarila na začetku svoje umetniške poti. Na razstavi so mu pevci zapeli v slovo.Tri dni po otvoritvi je umrl. Enako kot na sliki “V gosti­lni” je tudi zadnji dan svojega življenja sedel z materjo v gostilni, pil vino in konjak in za mizo umrl.

France Prešeren je poznal to stanje, v svoji pesmi je povabil prijazno smrt, naj se preveč dolgo ne mudi. Smrt pa, ki je bila in zares obstajala in ki je izginila, sem doživel v stanju, ki ga še danes ne morem niti približno razumsko pojasniti. Zaradi nasprotnega RH faktorja nama je z ženo umrl otrok. Anka je težko prizadeta ležala v bolnišnici. Ležala je v komi na intenzivnem oddelku. Takrat v Mestu niso dovoljevali obiskov med tednom, zato me niso spustili niti do vrat bolnišnice. Tako sem ure in dneve presedel na zunanjem prizidku bolni­šnice. Ko je zdravstveno osebje zapuščali poslopje, mi je kaka bolniška sestra izrekla tolažiino besedico ali dve in potem odhitela domov. Zdravnikov nisem videval, hodili so v bolnišnico pri nekem drugem vhodu. Nisem imel volje, da bi to raziskal. Preprosto sem ždel na ograji. Nekega dne, bilo je okoli poldneva, pa so se vrata bolnišnice odprla in prav počasi je prišel k meni primarij in me nekaj časa opazoval, potem pa rekel: “Moje sožalje, vaša žena je umrla, naredili smo vse, kar se je dalo.”

V tistem trenutku se je v mojem bistvu odprla neskončnost Vesolja in v ta neskončni pros­tor sem izrazil svoje nestrinjanje s smrtjo in prošnjo, naj se ta stvar uredi. Seveda nisem mislil ali izgovoril nobene besede ali misli, moje sporočilo v Vesolje je bila nekašna koda, v kateri je bilo poleg ljubezni tudi marsikaj tistega, kar sem še nameraval narediti v prihodnos­ti, ne da bi takrat za to sploh vedel. To kodo sem pozneje počasi razčljenjeval in kak delček razumel le takrat, kadar sem bil v najhujši stiski. Nikoli več pa se nisem mogel tako povezati z Vesoljem. Morda v kaki sliki. Verjetno sem bil v transu, kajti primarij je skomignil z rameni in odšel nazaj skozi vrata. Ne vem, koliko minut ali ur sem presedel na ograji, ko se je pred menoj spet prikazal primarij. Potrepljal me je po ramenih in rekel: “Z vašo ženo je precej bolje, z malo sreče jo bomo rešili.” Proti večeru so me spustili v bolnišnico, kjer sem skozi okence na vratih lahko opazoval Anko, ki se je smehljala in imela široko odprte oči. Ni me sicer videla, vedela pa je, da sem blizu.

Podobno doživetje, vendar na čisto drugi ravni, sem doživel ob materini smrti.

Mati je ležala v bolnici, hudo bolna. Bila je prekrasna Velikonočna sobota in z Anko sva hotela najprej nesti rože na očetov grob, potem pa se oglasiti pri materi. Nekaj me prešinilo in stisnilo v prsih, tako sva najprej odhitela v bolnico. Videla sva, da sva ujela še zadnje trenutke materinega življenja. Čeprav je mati ležala v globoki komi, je čakala na naju. Prijel sem jo za roko, mati mi je roko stisnila in umrla. Začutil sem, da to ni samo zadnji pozdrav, slovo, ampak tudi sporočilo, ki me je zavezalo, da sva z Anko potem izpolnila njene skrite želje in upanja. V vesolju obstajajo sporazumevanja, ki daleč presegajo tehnološko in znan­stveno sedanjost tubivanja.

Kakor je bila pesnikova smrt okrutna in nerazumna, je bila Francijeva skorajda nevidna, in to dobesedno. Kljub temu da je bil Franci neviden, je vendarle tu in tam dobil kak poziv od sila počasi, a zanesljivo delujoče oblasti. Tako se je v nekaj mesecih nabralo nekaj pozivov za ureditev državljanskih obveznosti. Druge pošte ni bilo. Na polici okna Francijevega biva­lišča v prvem nadstropju stare mestne hiše se je vedno drenjalo nekaj golobov. Tako ni nihče pomislil, da je s Francijem kaj narobe. Ker pa Franci nekaj mesecev ni prišel po so­cialno podporo, so sklenili uradniki pogledati, kaj se z njim dogaja. Udrli so vrata. Sobica je bila prazna. Rahlo zatohli vonj je bila edina stvar, ki so jo zaznali. Postelja je bila skoraj nedotaknjena, preperela odeja na njej je bila rahlo vzvalovana. Na odeji je ležalo kar nekaj izsušenih koščkov sira in po tleh, ne na postelji, so ležali posušeni iztrebki podgan. Ko so že nameravali oditi, je neki pedanten uradnik odgrnil deko in stvari so postale v hipu jasne. Pod tisto rahlo naguj::>anostjo pregrinjala je ležal Franci, bil je popolnoma izsušen, videti je bil kot raztegnjen star časopis. Skorajda neviden. Prav v naši poznanstvenjeni virtualni resničnosti se bo treba postaviti v bran človeštva in spoznati bistvo poetike, kateremu nas je zavezala Visoka pesem. Ljubezen in smrt sta izpolnitev ozaveščenega življenja.

Morda apokaliptična napoved le ni tako usodna, kot se nam zdi, ali pa je mogoče še bolj never­jetna, kot jo sedaj poznamo iz Janezovega razodetja in moderne znanstvene resnice o vesolju.

Sovjetski generali so bili prepričani v neznanski napredek znanosti, ki bo tako velik, da bo Stalin živel večno. Hvala Bogu, da so v svojih znanstvenofantastičnih željah zgrešili nekaj desetletij. Sodobni klonirani človek je realnost. Diktatorji se bodo lahko multiplicirali v ne­skončnih življenjih. To pa obeta povsem drugačen odnos do smrti, kakor sicer pri ustvarjal­nih ljudeh prevladuje. Kljub veri ali pa prav zaradi nje ljudje sami občutijo, kaj je njihovo poslanstvo in kako bodo, potem ko bodo umrli, ostali v zavesti naroda ali celo sveta in morda Stvarstva. Ni potrebno, da se tega zavedajo; zagotovo pa je izpolnitev tusvetnega poslanstva človeka temeljno povezana z živet jem (preživetjem) življenja in smrtjo.

Želja po telesni večnosti je že dolgo navzoča v človekovi zavesti. Morda bodo prav mu­mije prve doživele svojo človeško in telesno reinkarnacijo v živo telo. Do tega, da bosta genetika in kloniranje to zmogla, verjetno ni več prav daleč. Pa tudi poskusi v zvezi z vestjo niso več tako nemogoč eksperimet. Kakor danes znanstveniki v laboratorijih skušajo ustva­riti prapogoje začetka žive tva ri ne , bodo v bližnji prihodnosti v svojih eksperimentalnih stu­dijih morda ustvarili pogoje virtualne resničnosti za oblikovanje pogojev življenja in zavesti (duše) kakega faraona. So stari Egipčani slutili takšno prihodnost, so bili mogoče celo trdno prepričani o njej?

O takšnem podvigu sodobni umetnik lahko samo sanja, kibernetiki pa bodo prej ali slej izpolnili in udejanili te sanje. Umetniki prihodnosti bodo genetiki in kibernetiki. Meje med virtoalno in pravo resničnostjo bodo ostale vse bolj neprepoznavne.

Če razmišljam o prihodnosti sveta, se vedno bolj počutim podobnega Altamircu, ki se je, poln čudeža narave splazil, v globine podzemeljske jame in v trdi, večni temi, ob svetlobi trsk na kamen ito steno naslikal čudežno naravo, ki jo je nosil v srcu.

Kakor da bi jo hotel ohraniti in obvarovati za vedno. Vsaj jaz tako razumem izročilo in vizijo Altamircev.

Ali jo bomo znali ohraniti in obvarovati tudi mi oziroma naši nasledniki?

Prav zato sta ciklusa slik “Onaravi nič novega” in “Apokalipsa”, ki sta začela nastajati v sedemdesetih letih, medsebojno povezana in izvirata iz prejšnih ciklusov slik in spoznanj o umetnosti. Toda ti ciklusi slik se razlikujejo v tipiki štirih obrazov duše oziroma slik, ki so nastajale na tej osnovi.

Vse niti so že od samega začetka vodile v smer, kjer naj bi se ti ciklusi vsi združili. Čeprav vsaka posamezna slika nosi v sebi resnico in spontanost, ki sem jo takrat čutil ob vsaki sliki, so zadnje slike dopolnjene s poetičnimi prispevki cvetličnih ljudi, ki jih še nisem nehal iskati.

Maksim Sedej ml. in Primož Ramovš: Štirje obrazi duše, 1977
olje na papirju 100×127 cm,
komponist Primož Ramovš je svojo glasbeno kompozicijo lastnoročno vkopmponiral v sliko

Prazvok, ki preveva naše vesolje, je navzoč v vsakem trenutku vesolja ne glede na to, s kakšno hitrostjo se vesolje razširja oziroma ukrivlja. Na človeškem nivoju je to poetika, ki je ni mogoče predrugačiti, zrobotizirati ali skibernetizirati, ker poetika ni materialne, ampak predvsem duhovne narave in je kot takšna zvok, beseda ali barva vesoljskega doma, katere­mu pripadamo vsi.

Sodobna umetnost oziroma tehnološka varianta te umetnosti sledi znanosti in poskuša najti “enotno polje umetnosti”, nekakšno prabit oziroma izvor vseh umetnosti. Istost. Ta pa ni v .naravi človeka, ker je človek zelo resen del vesolja, tistega vesolja, ki mu je dovolilo oziroma omogočilo spregledati čudovito Stvarstvo, katerega del je. Človek je duhovno in materialno bitje hkrati in ravno težnja po sozvočju teh dveh dimenzij je pri slehernem človeku drugačna. Večja je sozvočnost, bolj je človek svoboden. To je tista prava svoboda, ki ne omejuje svobode drugih.

V sedanjem času razumska nepotešenost prevladuje nad duhovnim. V razmerju med teh­nološkim in znanstvenim posegom v umetnost ostaja poetika edino zagotovilo sedanje in upanje tudi prihodne individualnosti in intimnosti slehernega človeka. Poetika odločno po­stavlja meje med enakost jo in istostjo ljudi.

Razlika med grobo totalitarno istostjo ljudi v izvrševanju nekih ideoloških konstruktov in današnjo tehnološko revolucijo je le v metodah, ki pod plaščem svobode in enakosti s so­dobno tehnologijo ustvarjajo planetarno istost ljudi, ne pa njihove enakosti. Poetika je položena v naravo vseh ljudi, tako kot je to tudi razum. Odločna prevlada enega pomeni katastrofo.

Morda pa je ravno možnost te katastrofe vodilna ideja sodobnega barbarstva, podobnega tistemu, ki je zrušilo miselnost in samozadostnost antičnega sveta in ga s svežo krvjo in idejami spremenilo ter mu tako omogočilo najti novo skladnost med duhovnim in material­nim.

Znanstvena resnica je vedno podrejena finesam in spremembam, ki se dopolnjujejo, izpolnjujejo in spreminjajo. Za to skrbijo nova znanstvena odkritja materialnega sveta.

Poetika vedno nastopa kot občutenje Stanja sveta, tako duhovnega kakor materialnega. Ker pa je, če je umetnost, vezana na individualnost in izrekljiva le na način posameznika, je zato tudi neponovljiva. Posameznik se lahko idetificira s svojo lastno poetiko, ne more pa nobene druge umetniško ponoviti, kot da bi bila njegovo lastno dejanje oziroma dejanje umetniško izrekljivega prepoznavanja Stanja sveta.

Dr. Dušan Pirjevec je med prvimi v Sloveniji zaslutil resnico poetike, kot ateist je v njej prepoznal Boga.

Ciklus slik z naslovom “Štirje obrazi duše” je nastal kot moje osebno spoznanje nedose­gljivosti neskončnega, božjega, in je poskus strn itve poetičnih idej in sanj, ki so me prevze­male in obsedale domala vse življenje. K sodelovanju pri oblikovanju tega ciklusa sem pova­bil nekaj posameznikov, velikih ljudi, ki so soustvarjali čisto sliko našega Stanja sveta.

Maksim Sedej ml. in Ivan Urbančič: Štirje obrazi duše
Olje na kartonu, 101×150 cm, 2000,
filozof Ivan Urbančič je v sliko lastnoročno vnesel svoje misli in občutke, ki sliko dopolnjujejo