Povzetek
Maksim Sedej ml. AdV Ah, HDr of L – SLOVENIJA
Častni doktorat za književnost, London IBC Cambridge, 18.1.2013
*** Osebne fotografije ***
NESKONČNOST, VEČNOST in neskončnost, večnost (klikni naslov)
JANEZ SEDEJ: Razmišljanje ob poeziji Maksima Sedeja ml. Morda pa sem le drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič
Maksim Sedej ml.: Esej o umetnosti, znanosti in veri : GALILEJSKI KROG IN VPRAŠANJE NESKONČNOSTI (klikni naslov)
8. I. 2000 – ŠTIRJE OBRAZI DUŠE, knjiga 242 str.,.95 barvnih reprodukcij
Uvod (klikni naslov)
I. Obraz duše – Red in kaos (klikni naslov)
II. Obraz duše – Dobro in zlo (klikni naslov)
III. Obraz duše – Cvetlični ljudje (klikni naslov)
IV. Obraz duše -Smrt in razodetje (klikni naslov)
2014 – Misli Pesmi Risbe, knjiga 138 str.,
Stvarstvo in vprašanje Večnosti (klikni naslov)
Galilejski krog in vprašanje neskončnosti (klikni naslov)
Pesmi (klikni naslov, pdf)
….Dih narave
….Dvojna resnica
….Hrepenenje
….Šepet prijatelja
….Lovišče nočnih metuljev
Risbe I-XC (klikni naslov, pdf; pri počasni povezavi malce počakaj)
Maksim Sedej ml
Slikar, grafik, esejist, pisatelj Rojen 06. XI. 1935 v Ljubljani Rožna dol. C.II/22, 1000 – Ljubljana, Slovenija Doživljenjski svetovalec za umetnost in humanizem generalnega direktorja IBC Cambridge CB2 3QP England
Podpredsednik World Congres – Science, Art and Communication. Oxford 2008
Fotografija: dr. Anka in Maksim Sedej ml. 1979
DR. TARAS KERMAUNER [O Slikarskem opusu 1955 – 1990, Maksima Sedeja ml] STOPNJA POVOJNE SLOVENSKE ZAVESTI (klikni naslov)
DR. TARAS KERMAUNER SPRAVA TEMELJI NA KRIŽANJU Kako vrniti Slovence h kulturi (klikni naslov)
VESOLJE V SKRINJI – Pesniška zbirka in esej NESKONČNOST, VEČNOST in neskončnost, večnost Janez Sedej : Razmišljanje ob poeziji Maksima Sedeja ml : Morda pa sem le drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič
VESOLJE V SKRINJI
V skrinji imam Vesolje
v kleti
v resnici to ni Vesolje v skrinji niti ni v kleti
temveč je to travnik
cvetoči travnik,takšen kot mehka perzijska preproga
prekrit s prekrasnimi rdečimi maki
in drugimi travniškimi cvetlicami
travnik tudi poje
množica čebel, čmrljev in drugih letečih draguljev brenči in leta od cveta do cveta
po travniku hodi prekrasno dekle z belim dežnikom
ima belo obleko z modrimi pikami in bel klobuk opasan z rdečim trakom
v resnici dekleta sploh ne vidim, lahko bi rekel, da ga slutim
vidim le neskončno globino v njenih modrih očeh
ko se zazrem v to modro globino sem izgubljen
morda pa sem šele najden
še dlje, v njenih očeh zaslutim, da sem poraženec in zmagovalec hkrati
ne vem, niti ne slutim, kako se bo to popotovanje v globine modrih oči nadaljevalo
vem le to, da bom letal kot metulj
ali pa se bom kot buba zaril nazaj v mehko prst
potem ne bom več čakal na nič
kajti potopitev v modro globino oči je vse, kar je
OGNJENI OBROČ – HOMAGE STEPHEN HAWKING
Dve večnosti sta: Ena je Božja
Druga je ujeta v ognjeni obroč
Prvo človek čuti s vsem svojim bistvom
Druga mu opaja razum in radovednost
Dve neskončnosti sta: Ena je Božja
Drugo odkriva razum
Prvo človek čuti z vso dušo, ta mu obljublja večnost
Drugo raziskujejo učenjaki in nam jo kažejo v vsej njeni mogočnosti in minljivosti
Dve ljubezni sta: Prva je večna in je najbližje ljubljenemu bitju
Drugo opeva pesnik ali jo razlaga Sigismund
Veliki mož sedi v kristalni kocki
Ogleduje si in občuduje prekrasno nočno nebo
Milijarde zvezd in galaksij se razprostira nad njim
Ali točneje: v njegovih mislih, bistvu in videnju. Tam je vse Vesolje
Vidi tudi daljni rob začetka Stvarjenja, tam nekje v daljni preteklosti Vesolja
Morda pa kot novi Galilej sluti še tisto Onkraj.
Tja le poredkoma zaide, tja Onkraj, njegova beseda.
Morda ne ve, vendar sluti tisto misel, ki se je utrnila v globinah človeške
podzavesti in prehaja kot redka meglica v človeško zavest.
Lahko pa je vse skupaj le kozmično razodetje, da se nam Vesolje prikazuje in razkriva v vsej svoji mogočnosti in skrivnostnosti.
Ko je ustvarilo opazovalca in raziskovalca, je tudi Ono dobilo drugačen smisel svojega bivanja
Kako naj človek zasluti ognjeni obroč začetka.
Začetka iz katerega je ustvarjeno vse.
Tako kot smo ustvarjeni mi in naše misli, občutki in slutnje, kot tudi
čudovito nočno nebo in naša Zemlja, iz katere vidimo ali slutimo skoraj vse kar obstaja
Duša je vznemirjena in zaskrbljena hkrati
Kaj pa, če je naše Vesolje: »Vse kar je« in se prazni v nič
Kje pa sta potem naše upanje in izhod iz kroga smrti
Zvečer molimo: »Oče naš« Svetemu Bogu in »Zdravo Marijo« Sveti Mariji
Duša in duh sta potem spokojna in pomirjena. Zlijeta se z Božjim
Veliki sedeči mož ve, da je to le krog ali spirala,
ki se nikoli ne zaključi
Zjutraj bo spet sedel v svoji kristalni kocki in pozno v noč raziskoval mogočno Vesolje
BEG – PRILIKA dr. FRANCETA PREŠERNA
Pravega središča kjer je Veliki pok začel čas in Vesolje zagotovo ni
Vse beži, vsaka stvar od vsake druge stvari
Ves ta beg vseh stvari, je ujet v žareči obroč začetka Vesolja
Ker središča ni, tudi nebo, ki ga vidimo ni edino niti pravo
Tudi mi bežimo od sebe in od drugih
Tudi mi imamo svoje cilje v drobnem delcu naše neskončnosti
Tudi mi potujemo od rojstva in se na koncu poti razpršimo v smrt
Le kje na naj bi bil Bog, če pa ni nikjer središča Vsega in je Vse obdano z ognjem
Torej kar je bilo na začetku, bo tudi na koncu
Torej, kar je sedaj, je naše življenje in naše razširjanje
Torej, kar je Vesolje, je beg neskončne množice galaksij in drugih veličastij
Torej, kar je bilo, kar je in kar bo, bo kozmična praznina in mraz
Ali Bog ni Vesolje, ker ga zaokroža in objema strašanski ogenj začetka časa
Zato noben učenjak ne-bo nikoli spoznal Božanskega načrta
Zato noben človek ne bo brez ljubezni začutil Božjega
Zato je Veliki pesnik vedel, da beg ni Bog
Ne-bo pomeni Nič bo
Ne-bo pomeni tudi Niča ne bo
Nebo pomeni tudi neko lokalno obzorje
Ne-bo pomeni, da Boga ne bo mogoče nikoli do kraja doumeti
Kaj pa bo, če se človeštvo ne bo pustilo izničiti v Niču
Kaj pa bo, če človeštvo, ki ima še neskončno veliko časa, ukroti Vesolje
Kaj pa bo, če bo človeštvo ustvarilo Vesolje po svoji meri
Kaj pa bo, če bo Vesolje potem le majhna žareča točka v nekem drugem Stvarstvu
KDO SO PTIČI – PRILIKA SV. FRANČIŠKA
Najprej sem bil na Velikonočni maši
Najprej sem pozabil kdo sem, zlil sem se v Eno s čudovitim petjem
Pojočim mašnikovim glasom in v dušo segajočim odmevom maše,
ki je božala freske posvečene sv. Frančišku
Najprej sem si ogledal Gottovo fresko, kjer sv. Frančišek pridiga pticam
Ker doma živim med pticami, me je podoba zelo vznemirila, bil sem ganjen
Potem je prišel potres in hudo poškodoval dom sv. Frančiška v Assissiju
Potem se je kamion zaletel v našo hišo
Takrat sta mlada kosa padla iz gnezda v cvetoči gliciniji, ki objema našo hišo
Starša sta nesrečno pivkala in se spreletavala, da bi obvarovala svoja mladiča
Potem sem mlada ptiča ujel in ju položil nazaj v gnezdo
Potem sem se usedel na klopco pod jablano
Na vejo tik nad menoj je priletel kos
Zapel je prečudovito pesem, ki jo na našem vrtu polnem ptic, le redko slišiš
Ta čudovita zahvala za tako majhno pozornost mi je segla globoko do srca
Ali so ptiči zapeli svoje čudovite pesmi v zahvalo tudi sv. Frančišku
Ne vem kdo so ptiči, ta čudovita bitja
Vem le, da Sveta Marija s svojim plaščem zaščiti svoje ljudstvo in njihove duše
Vem le, da črna čaplja razširi svoje črne peruti, da se podnje zatečejo ribe
Vem, kaj si boste mislili: Kaj pa ima Darwinizem s Svetim
Pred leti je bila na našem vrtu velikanska češnja, na njej so se zbirali ptiči
Nekega zelo mrzlega jutra, ko je zmrzovala človeška sapa, ki si jo izdihnil
Nekega zelo mrzlega jutra, ko se je zasvitalo, so ptiči zapeli najlepšo pesem,
kar sem jo kdaj slišal
Morda imajo ptiči svoje vedenje o Bogu
Vem le to, da jih poslej nisem slišal nikoli tako čudovito peti
Morda zato, ker so velikansko češnjo podrli vetrovi in so se ptiči preselili drugam
Še danes ne vem, kdo so ptiči, le sv Frančišek je vedel, zato jim je pridigal
ČRNINA ČRNINE
Vse sem izkusil
Temino noči v pragozdu, kjer med krošnjami zaiskri drobna zvezda
Temino oblačne noči, kjer nenavadnih glasov ali grozeče tišine ni mogoče doumeti
Temino podzemeljske jame, kjer le drobne kapljice odmevajo v mračne globine
Temino sobe in postelje, kjer buden zreš in razmišljaš
Včasih se ta tema in črnina naselita v duši in razumu
Včasih v gluhi tišini opaziš neskončnost praznine in si misliš, da je to Nič
Včasih že sam strah in misel o Niču razvnameta dušo in duha
Včasih v navidezno praznino – Nič, razgrneš spomine, asociacije, misli in podzavestne predstave o Stvarstvu
Prej ali slej se dogodi, da za trenutek pred praznino obstaneš brez misli ali čustev
Takrat ta praznina, čeprav je popolnoma neprosojna in črna
zasveti v duši kakor ogenj ali pa se prikaže kakor vsa bela in zlata;
takrat si za trenutek v brezčasju in se sporazumeš s to črnino ali Ničem,
brez misli, vidnih predstav ali čustev
Takrat se zaveš, da je ta neprosojna črnina, Pranič – prostor, kjer domuje Božansko Bitje
Stik, običajno obojestranski, se dogodi na ravni, ki ga ni mogoče pojasniti
Noben zavesten ali podzavesten človeški mehanizem tega ni zmožen
Prave praznine _ Praniča ni mogoče napolniti z ničemer, preprosto zato,
ker je to prostor Stvarjenja in prostor Božanskega Bitja
V ta prostor Stvarjenja pa človek še dolgo ne bo mogel kakorkoli poseči
Nekega prelepega sončnega dne, morda pa je bilo nebo prekrito z oblaki in je deževalo,
sem sedel na prizidku bolnišnice, kjer se je za svoje življenje in življenje otročička
borila moja draga; čas nisem zaznaval, vse se je dogajalo kakor v transu brezčasnosti
Zdravnik, ki je prišel do mene, mi je sočutno položil roko na ramo in mi izrekel obžalovanje
ob smrti mojih dragih
Takrat sem začutil Veličastno Bitje; še danes ne vem kaj sem ga prosil ali mu obljubil
v skoraj nezemeljskem sporazumevanju; v tej navidezni praznini – Niču
Vendar sem sporazumevanje občutil v sebe kakor belo – zlato svetlobo, čeprav je bila tema
Minilo je nekaj minut ali ur, preden je ponovno prišel zdravnik in mi rekel, da je z mojo drago
vse v redu, da je živa, čeprav si tega sam nikakor ne more pojasniti
Draga je ostala otročiček pa se je razpršil v belo-zlati svetlobi, ki je v črnini ni
mogoče videti niti ni mogoče v njej zavestno zaslutiti karkoli drugega
Kadar obsedim nemočen pred praznim belim platnom in vidim to črnino,
takrat vidim otročička kako leta po travi za metulji in malimi letečimi hroščki in se
sproščeno smeje, takrat me zamika, da bi naslikal črno sliko – Črnino črnine
SPOMIN NA HIPIJEVSKA LETA
Po zeleni livadi polni rož in pisanih žuželk
leta za prekrasnimi metulji otročiček
Ne ve, da so metulji v svetu v katerem živi simbol smrti
Zanj so to le neulovljiva čudežna bitja
Bitja živega življenja – angelčki
Ko bo odrasel, bo v svetu v katerem živi,
prej ali slej zagledal svojega metulja
Če bo dovolj ljubil, ga ne bo ujel ali zagrabil za njegovo
nežno mladost, s katero se spreletava po njegovem svetu
ampak bo letal s tem svojim čudovitim bitjem
Če bo vztrajen in bo poslušal svoje srce
bo prej ali slej spregledal svet, takšen kakršen je;
neusmiljen in krut, pa vendar poln čudovitih letečih bitij
Le velika ljubezen, naj bo uslišana ali samo izgubljeno upanje
lahko odpre otročičku spoznanje in resnico v kateri živi
Vse zlo in dobro, rojstvo in smrt, sovraštvo in ljubezen,
celo pamet in neumnost se dvigajo v nekakšni spirali v prihodnost
vse se spreminja in raste, tako kakor spomin na smrt, ki prej ali slej obledi
Ko pa pride njen čas, se spomniš besed, ki ti obljubljajo skrivnostno Vstajenje
Zato je življenje, ki smo ga živeli in ga živimo, naša osebna odgovornost
Pa vendarle je vse skupaj le burka
Neusmiljena tragedija ali komedija, kjer dajejo nekaj smisla le astronomi,
oni vidijo neskončno žareči in bežeči kaos iz katerega smo rojeni,
kakor tudi neusmiljen kozmični mraz in praznino, v kateri bomo dokončno izginili
Morda bo ostalo le Bitje, Božanska iskra, neskončno manjša ali neskončno večja od atoma
Po zelenem travniku, polnem rož in pisanih žuželk,
leta za prekrasnimi metulji in drugimi letečimi biseri otročiček
Kar ujame v svoje ročice stre ali pa boža, tako kakor je Stenbeckov Leni božal miš in dekle
Tudi mrtve, nekoč žive stvari so lahko voljne in lepe
Kdo pa lahko otročičkovi duši ukaže, kaj naj čuti ali ljubi
POGLED NAZAJ
Na koncu velikih palač Mesta se razprostira prelep park
Prekrasna cvetoča drevesa, beli in rožnati grmi oznanjajo pomlad
Sedim na klopci v parku in občudujem to krasoto
Deček in deklica, skoraj še otroka stojita objeta v tej čudežni naravi
Otožno gledal pravljico, ki sem jo nekoč videl kot deček
Čas, življenje, najprej pa mladost in otroškost bežijo in se spreminjajo
V mojih letih so otroci tekali za žogami, lovili metulje in skrivaj občudovali deklice
V mojem spominu sta bili poetika in erotika pri otrocih, nekaj drugega, različnega
Kupido je meril nekoliko starejše, vsaj zdi se mi tako
Če bi rekel, da danes meri vsevprek, bi bil zagotovo krivi razsodnik
Spominjam se dolgih, tenkih zelenih vej, ki so v velikih šopih objemale Reko
Spominjam se odseva nežno zelenih listov vrb in rdečkastih cvetov češenj v Reki
Spominjam se prekrasnega prizora objete narave, v kateri se je bleščala Reka
Spominjam se, da takrat mesec ni odseval samo v vodi, ampak se je s svojim sijem
stopil z mesecem na nebu in posrebril tudi naravo v zrcalni podobi
Iz objema cvetoče in zelene narave se Reka izmuzne šele v Mestu
V betonskem objemu Mesta se Reka razširi in postane plitva
otočki mahovja in šopi dolgih mahovnih steblik prekrivajo plitvo strugo
Dno je iz kamna, oziroma kamnitih plošč s špranjami, kjer so se naselili mahovi
Na velikem otočku mahovja sredi Reke sem videl vznak položeno mrtvo deklico
V njenih prekrasnih očeh vendar mrtvih očeh, je odsevalo modro nebo
Svatovsko oblečena je ležala, kot prekrasna slika v cerkvi ali muzeju
Prizor je bil nenavadno lep, vendar globoko tragičen in usoden
Na obrazu deklice ni bilo čutiti zadnjega otrplega sporočila groze smrti,
ne očitkov, ne strahu, ne užaljenosti ali obtožb, le neskončna žalost in usmiljenje
Ko sem se potopil s pogledom v to neskončno žalost in zmoto, ki je obdajala mrtvo
deklico, sem začutil kozmično praznino, nemoč in usmiljenje, ki je tako strahotno zabolelo,
da ni bilo mogoče ničesar razumeti; Takrat sem zaslišal zamolkel šum in spotikanje
konj poraženih vojska, ki so korakale čez most in odzvanjala obup in tragično usodo, ki
jih je šele pričakovala. To me je presunilo in usmerilo moje misli v smr
Deklico sem spoznal, ko sem bil njenih let, bila je kakor prekrasna cvetlica ali pa prav taka,
kakor prelepi metulji, ki so se na pomlad spreletavali čez travnike in livade
Ko sem opazoval te leteče dragulje, sem v mislih vedno videl njene modre oči in obleko,
posuto z belimi pikami; mnogokrat sem sanjal o tem travniku, prav tako kot sem sanjal
o gradovih in vilinskih bitjih, čeprav sta okoli mene vladali smrt in morija
Sedim na klopi v parku in se mi spomin vrača daleč nazaj
Sedim na klopi v parku in si ogledujem deklico in dečka, še, otroka v objemu
Sedim na klopi v parku in vidim Tizianovo sliko, posvečeno Venerini slavi
Sedim na klopi v parku in vem, da sta otroštvo in njegov čudež tako kratek trenutek
Sedim na klopi v parku in čutim, da je danes odraščanje nekaj čisto drugega
AVTOPORTRET – OGLEDALO
Življenje je skrivnost
Človek je skrivnost
Tudi sam sebi sem skrivnost
Tako,kot je tudi duša nevidna in je neskončna skrivnost
Vse kar sem doživel, storil ali opustil
vidim iz distance, ko stopim pred ogledalo
V ogledalu vidim obrnjen odsev nečesa, kar mislim, da sem jaz
Podoba, ki sem jo ustvaril o sebi, je prav taka, kakor odsev v ogledalu
Vendar je ogledalo le zunanja podoba in ne odsev ali fikcija,
kjer duše ni mogoče videti tako kot pri Dorianu Greyu
Za vsem videzom v neskončnem prostoru življenja je množica dejanj, doživetij
spominov, oseb in vsega drugega, kar se z leti nabere v človeku
Mnogo od tega sem skril sam pred seboj, pozabil, namerno izpustil ali pa v mnogih
stvareh nočem nič več vedeti ali misliti o njih
Vseeno pa stvari niso in ne morejo biti tako enostavne
Ko sem zasanjan v lepoto jesenskega gozda sprehajaš po stezah in ti pogled
zdrsne na majhno pohojeno bilko, se ti v skritem spominu obudi dejanje, ki si ga
potisnil globoko v podzavest in ga ne bi obudila v zavest nobena psihoanaliza
Nešteto majhnih asociacij te spominja in opominja, spreminja in ohranja
Kadar se bitje zakrije v mojem bistvu do nerazpoznavnosti, se pojavi Nič
Takrat šele vidim vse, vsako malenkost, vsako dobro in slabo dejanje, ki sem ga
storil ali opustil, zaradi ljubezni, stihije, brezbrižnosti ali nemoči
takrat se moje bistvo in njegov odsev v ogledalu stopita v eno, ki pa v resnici ni
nikoli enost, temveč nedoločljiva in nerazpoznavna dvojnost
Komu naj se spovem ali opravičim. Bitje, ki je naseljeno v meni, tako ali tako ve vse
Tudi tisto, kar ostane skrito in je skrivnost, ki jo spoznaš ali doživiš šele na koncu, v
trenutkih, ko zapuščaš ta svet
Včasih vidim slike, pesmi in misli iz kozmičnih daljav, kjer jr Zemlja le
majhen modri čudež v neskončni vesoljski simfoniji
Šele iz teh daljav lahko vidim vsako majhno ali veliko dejanje, prelepe gozdove in
polja, puščave in gore, led in oceane, potočke in trave, živalski krog in človeško
popotovanje v neskončnost in večnost
Učenjaki so ugotovili, da je vesolje kruto, neusmiljeno in brezbrižno
Leonardo da Vinci je naslikal “Marijo z detetom v votlini”, ki je še danes večen odgovor in
kažipot vsem, ki se bodo podali v krutost in brezbrižnost vesolja
ČASOVNI STROJ
Imam prijatelje
Nekatere poznam prav dobro, nekatere samo bežno, večina je mrtvih
Nekateri med njimi so po svojem duhu in delu velikani
Če bi se ti prijatelji v vsej svoji veličini sprehodili po moj majhni deželi,
bi naredili samo zmedo in nered
Kaj pa naj bi normalni ljudje počeli z veličino duha ali veličino ustvarjalnega
dela v svojem vsakdanjem preživetju
Tega se moji prijatelji dobro zavedajo
Zato so se pomanjšali na normalno človeško velikost in v naši stvarnosti,
nekje na robu “velikega” dogajanja našega malega naroda
živijo svoje pomanjšano življenje
Z vso dobroto, žlahtnostjo svojega uma in razumevanjem
uravnovešajo duha in življenje tistim, ki so tako sami v svoji veliki majhnosti
Srečanja in prijateljevanja z njimi, dajejo smisel tudi mojemu bivanju
Čez čas ko, nas že dolgo ne bo več
bodo ponovno zrasli na svojo pravo velikost
Verjemite mi, da je to mogoče celo v taki majhni deželici kakor je naša
V deželici mrtvih velikanov
Morda pa sem le drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič:
Razmišljanje ob poeziji Maksima Sedeja ml.
Avtor pričujoče pesniške zbirke, slikar Maksim Sedej ml. je svoje umetniške in intelektualne vizije ubesedil že leta 2000. Takrat je izdal knjigo z naslovom »Štirje obrazi duše«, v kateri je spregovoril o svoji umetnosti, o virih iz katerih se njegova umetniška vizija napaja, o slikarskih postopkih, ki jih uporablja, o svojem duhovnem in intelektualnem zaledju ter iskanju, o svojem očetu in materi. Knjige pa ne moremo razumeti le kot poetike, knjiga je tudi esej, kjer na najvišji intelektualni ravni obravnava vprašanja umetnosti, religije in znanosti v današnji duhovnozgodovinski situaciji, kjer ne le ugotavlja neko stanje, temveč suvereno odpira nove poti za misel.
Pričujoča zbirka pa pomeni vstop slikarja v poezijo, pomeni soočenje z jezikom kot novim medijem umetniškega ustvarjanja. Izkorišča nov medij, nova pravila in principe gradnje, in s tem preizkuša nove potenciale in možnosti svojega umetniškega impulza; svojo umetniško vizijo tako lahko izrazi v novi luči, odprejo se nova obzorja.
Posebno mesto v zbirki ima spremni esej, nadaljevanje razmišljanj iz »Štirih obrazov duše«, ki predstavlja vrhunski razmislek o stanju v znanosti, religiji in umetnosti v današnjem času. V njem skuša najti sintezo omenjenih spoznavnih področij, ki bi lahko odprla nova pota človeški misli. To je delo, ki ga bodo morali upoštevati vrhunski znanstveniki naše dobe.
Namen našega spremnega razmišljanja pa je predvsem osvetliti problematiko, ki jih pred nas postavlja poezija Maksima Sedeja ml.
Že prvi pogled na pesmi zbirke sooči bralca z oblikovno izrazito modernimi pesmimi, katerih modernost se kaže v predvsem v osvoboditvi od vsega nebistvenega, všečnega, artističnega, torej vsakršnega okrasja, kot sta ritem ali rima. Verzi, ki se ne obremenjujejo s formo, pa se ne predajajo niti razbijanju jezika ali poigravanju z njim. Izraz, ki se ne izgublja niti v modernističnih eksperimentih niti v tradicionalistični vezanosti, je čist in jasen. V tej asketsko oblikovani poeziji pa ostaja temeljna ideja verza kot osnovne gradbene enote. Naracija pesmi je zgrajena z nizanjem verza za verzom, misli za mislijo, podobe za podobo. Ti preprosto nizajoči se verzi, so lahko filozofsko asketski, lahko barviti ali figurativni, ko preberemo pesem do konca, nas presune njena kompozicijsko in pomensko kompleksna struktura kot celota, ki se nadgrajuje še v premišljeni zgradbi zbirke kot celote.
Čeprav je avtor pesmi slikar, se pesmi v ključnih točkah, navezujejo na literarno tradicijo, nanašajo se na prepoznavne literarne vzore in ustvarjajo svet, ki je, čeprav obče umetniški, tipično literarno zgrajen.
Vsako od pesmi v zbirki spremlja originalna ilustracija, vinjeta, ki se nanaša na znano sliko ali risbo iz opusa Maksima Sedeja ml. Takšna vinjeta ni le zgolj ilustracija, je celo več kot dopolnjevanje pesmi, saj postavlja dialog med dvema umetniškima izrazoma. Vinjete in pesmi tvorijo skupaj kompleksno celoto, kjer vinjeta lahko predstavlja ilustracijo povedanega, lahko pa predstavi nek aspekt, ki ga sama beseda ne more zaobjeti.
Posebno mesto v zbirki ima prav gotovo prva, uvodna pesem »Ognjeni obroč«, ki vsekakor predstavlja dostojen vstop v to briljantno razmišljujočo poezijo. Pesem je moto, ki na suvereno izpiljen način pred nas prinese problematiko, ki zaznamuje zbirko kot celoto. Predstavlja ne le kontekst in vodilo za razumevanje ostalih pesmi, temveč tudi vez med pesmimi in esejem, ki jim sledi.
V pesmi, ki je posvečena Stephenu Hawkingu, vodilnemu astrofiziku našega časa, podaja avtor fantastično podobo »Velikega moža v kristalni kocki«, človeka ( kot vemo) do skrajnosti fizično, čutno omejenega, ki pa v razumu, s pomočjo izračunov jasno vidi Vesolje do njegovih skrajnih meja, ustvari si lahko celo predstavo njegovega začetka in konca. Njegov temeljni pristop k pojmovanju stvarnosti in nasploh njegovo razmišljanje naj bi bilo na prvi pogled radikalno drugačno in nezdružljivo z umetniško vizijo. Vendar avtor pesmi kot umetnik čuti, da ga s tem velikim možem družijo ista vprašanja o absolutnem začetku in koncu, druži ga širina pogleda in želja zaobjeti v svoj pogled Stvarstvo (Vesolje) kot celoto. V tej pesmi jasno izrazi fascinacijo s Hawkingovo, torej učenjakovo pozicijo, s pogledom, ki je tako radikalno drugačen, pa vendar tako blizu.
Pesem »Ognjeni obroč« se prične s poizkusom zelo deklarativnega ločevanja dveh razumevanj oziroma poti do večnosti, neskončnosti in ljubezni. Tista, ki jo človek čuti s svojim bistvom, dušo in v bližini ljubljene osebe, je večna in Božja, druga, ki izhaja iz razuma in radovednosti je učenjaška, je omejena in spada v svet minljivosti. Iz takšnega razlikovanja bi lahko potegnili tudi osnovno razločevanje med umetnostjo in znanostjo, ki pa se v pesmi izkaže za relativno. Že na koncu prve kitice je ljubezen, ki jo opeva pesnik postavljena na razumsko, konceptualno stran. Takoj, ko je ljubezen ubesedena, ni več absolutno večna, temveč človeška. Beseda, logos nam daje samozavedanje, a nas tudi ločuje od popolne stopljenosti s stvarstvom. Kaj je potem božje in kaj razumsko?
Ko Veliki mož s konceptualnimi orodji spoznava celotno Vesolje, obenem vidi tudi njegovo lepoto: »Ogleduje si in občuduje prekrasno nočno nebo, Milijarde zvezd in galaksij se razprostira nad njim.« Maksim Sedej ml. pokaže na dovzetnost vrhunskega znanstvenika za estetiko svojega objekta, ki ne le da ni naključna, temveč predstavlja izhodišče učenjakove slutnje tistega onkraj omejitev, ki so nam dane znotraj materialnega sveta, ki je naše Vesolje: »Morda ne ve, vendar sluti tisto misel, ki se je utrnila v globinah človeške podzavesti in prehaja kot redka meglica v človeško zavest.«
Kot je razvidno že iz njegovega slikarskega opusa in knjige »Štirje obrazi duše«, je Maksima Sedeja ml. vedno vznemirjal pogled v zvezdnato nebo, astronomija je bila njegova velika strast. Če se ozremo v zgodovino človeštva, stoji ravno pogled v zvezdnato nebo na začetku tako mitologije, umetnosti kot tudi protoznanosti, torej vsakršnega duhovnega in intelektualnega prizadevanja. S tem, ko se avtor v pričujočih pesmih ukvarja z vprašanji Vesolja se postavi v izvirno pozicijo umetnosti, ki si prizadeva v svojem čutenju in razumevanju zaobjeti stvarstvo kot smiselno celoto, in ki se na tej poti, če je prava, nujno sooči s Stvarnikom. Vendar danes pogled v Vesolje s prostim očesom ne zadostuje več. Kot pove Maksim Sedej ml. v pesmi »Žarek«, mu je pogled na lepoto meglice Andromede in njene hčerinske galaksije iz pesmi omogočila šele tehnologija sodobnega teleskopa. Ključ do pogleda do roba Vesolja, do njegovih meja pa so izračuni, izključno abstraktne konstrukcije ali kot pravi v pesmi »Ognjeni obroč«: astronom ne vidi Vesolja z očmi, ampak v svojih »mislih, bistvu in videnju«. V tej pesmi se pesnik zahvaljuje učenjaku-znanstveniku, da mu je odstrl pogled, brez katerega kot umetnik ne bi mogel postaviti svoje vizije večnih vprašanj, ki vznemirjajo, določajo in osmišljajo človeško bivanje. Vendar, ali je res Vesolje tisto, kjer najde človekovo hrepenenje po večnosti svoj odgovor? Poezija Maksima Sedeja ml. govori o tem, da ogovor ni prav preprost.
V pesmi »Drevesa, ki pohajkujejo po Barju« spregovori o Mestu kot prispodobi za človeško družbo, ki ji je imanentno, da si podreja tako naravo kot ljudi. Izven mesta, torej izven družbe, ne obstaja nobena realnost, neukročene narave ni. Mesto-družba je po svojem bistvu polaščevalska in totalitarna. V mestu je vse omejeno, sklenjeno. Tako reka v betonskem koritu kot grmovnice v ličnih koritih, ali pa množice meščanov v ozkih ulicah, ki gledajo v tla. Pesem »Drevesa, ki pohajkujejo po Barju« jasno govori, da pobega iz te situacije ni, »vse kar vem, čutim, slutim, obožujem, ljubim, se mi studi, česar ne maram ali sem od tega očaran, pa tudi vse, kar sem naredil dobrega in slabega, odkrivam v odnosu do Mesta«. To je usoda naše človeške narave, vendar ali smo res obsojeni živeti v brezupu, tako kot junaki zgodnjih iger Petra Božiča. V pesmi se pokaže kot rešitev pogled v nebo oziroma vsakršen pogled onkraj zaprtosti in omejenosti. S pogledom preko se pojavijo novi svetovi in njihova lepota, pojavijo se nove perspektive, obenem odkrijemo ljubezen. V pesmi »Močvirje« primerja Mesto-družbo z močvirjem, s splošno metaforo za omejenost, gnitje, brezizhodnost. Družba je torej močvirje, svet zgrajen na hierarhiji moči, kjer vladajo kruti odnosi boja za obstanek. Svoboda pa je le privid: »svoboda je stvar moči, ne pa svobodne volje«. Maksim Sedej ml. tudi v tej pesmi najprej išče rešitev v pogledu navzgor oziroma ven, pogled mu seže celo dalj kot v prej omenjeni pesmi. Odprtost in svobodo skuša najti v prostranstvih Vesolja, sinonimu za neskončnost.
Vendar po prvi tolažbi, ki mu jo nudi pogled, pride do spoznanja, da je tudi Vesolje, prav tako kot Mesto, sklenjen prostor, saj ima svoj začetek in konec. »Vesolje je eksplodiralo iz žareče točke ali singularne premice brez mase in se širi, težava je v tem, da je Vesolje, ne glede na velikost omejeno z obročem vročinskega vala začetka, ki ga ne bo mogoče nikdar predreti«. Poetično razložena teza, ki jo je postavil že v knjigi »Štirje obrazi duše«. Vendar moramo biti pri razlagi pazljivi, Maksim Sedej ml. poudari, da govori o Vesolju, ki ga je spoznal iz knjig, torej o Vesolju znanstvenikov. Za takšno Vesolje in takšnega opazovalca velja, da ne bosta mogla predreti »vročinskega vala začetka«. Znanstveno spoznanje pač deluje po logiki našega materialnega Vesolja in njegovih naravnih in logičnih zakonitosti. Tako kot je omejeno Vesolje močvirje, je močvirje tudi pri vsakomur, ki deluje znotraj takšne omejene logike, torej pri človeku brez »vere, mistike ali transcendence«. Je pa nekaj kar lahko v trenutku preseže žareči obroč, to je misel ali vera, ki je od Boga, ki kot Stvarnik presega svojo stvaritev.
Prav tako v pesmi »Beg«, fantastični parafrazi istoimenske pesmi Franceta Prešerna, Maksim Sedej ml. govori o Vesolju kot o, recimo temu, zgolj-Vesolje, ki naj bi bilo omejen prostor brez pravega središča, kjer je edina realnost »beg vseh stvari«, vsake stvari od vsake druge, tako subatomskih delcev in galaksij kot trenutkov v človeškem življenju. V pesmi predstavi kot možno vizijo, da bo človeštvo nekoč obvladalo celotno vesolje, vendar duh potrebuje odprtost, neskončne nove svetove. To je vizija zgolj-Vesolja, ki se, kot avtor z grozo ugotavlja v »Ognjenem obroču«, prazni v Nič. To je tisti Nič, ki ga pred nas postavi v drugem delu pesmi »Nič«. To je Nič učenjakov, novoveški nihilizem.
V tem zadnjem primeru Maksim Sedej ml. predstavi zgodbo zmagoslavnega pohoda znanosti in osvobajanja novoveškega človeka vsakovrstnih spon. O velikih odkritjih učenjakov namenoma govori s parafrazami ideologije novoveškega ratia, ratia, ki znanstvena odkritja instrumentalizira s tem, da jih vključuje v svoj ideološki horizont. Edina stvarnost, ki obstaja znotraj tega horizonta so naravne zakonitosti, ki jih je mogoče spoznati s točno določeno metodologijo. Duhovnost, ki se kaže v veri ali ljubezni, ki se temu razumu izmika, ratio izključi iz svojega horizonta. Pot, ki jo zaznamuje velika samozavest prenapihnjenega ega novoveškega racionalizma, je pot, ki se opaja z izničevanjem vsega, kar ji stoji na poti, je pot redukcije. To je totalitarno mišljenje, ki izven sebe ne dopušča ničesar. Vendar pa posledično zameji tudi samo sebe, omeji se na neko Vesolje, ki je v načelu končno in spoznavno.
Logika ratia je v obvladovanju, spreminjanju in proizvajanju, najprej predmetov in z njimi tudi ljudi. Gre za manipulativni um, s tem je derivat moderne družbe in njenih oblastnih omejitev. Tudi znanost Ratio le uporabi, jo instrumentalizira, njena ključna dognanja mu postanejo le pretveza za izgon upanja, vsega kar je emocionalno ali individualno, skratka vsakršne transcendence. S tem se vključuje v produkcijo (ne)smisla, postane neka nova (kvazi)ideologija, (anti)teologija, ki naj bi s tem, ko mu vzame vero, upanje in ljubezen, človeka osvobajala. Seveda pa je smisel njene logike, da prestrašenega človeka naredi obvladljivega. Saj, ko je vse objektivno, subjekta ni več.
V nasprotju s Kopernikom, Galilejem ali Darwinom, znanstveniki, ki so odkrivali nove svetove, odpirali horizonte, novoveški ratio mišljenju postavlja meje. Novoveška metafizika je omejena na tehnologijo, je sredstvo vsakršnega obvladovanja, ki pa je v svojem bistvu redukcija, zapiranje horizontov. In čeprav so znanstveniki to ideologijo v precejšnji meri sprejeli za svojo, naše pesmi sporočajo, da je bistvo znanosti v podiranju omejitev, v odpiranju horizontov. Veliki mož iz »Ognjenega obroča« sedi v kristalni kletki. S tem, ko se je usedel v kletko, se je zavestno odpovedal akciji, vplivanju. Vendar mu kristalna kletka omogoča tisto, za kar mu gre: neomejen pogled v Vesolje, odkrivanje njegovih čudes, kar ga dela za opazovalca in raziskovalca. Ko se odpove akciji lahko vidi Vesolje zares v celoti in sluti celo preko mej te celote, šele tako je zares udeležen v veličini Vesolja. Svet pa obvladujeta in spreminjata tehnika in tehnologija, ki postajata nova religija ateističnega sveta, ki absolutizira tehnični in družbeni napredek.
Radikalno nasprotje tehniki, ki totalno obvladuje družbeno realnost, pa predstavljajo vera, upanje in ljubezen, ki kot božje iskre lahko v hipu prebijejo omejenost, ki nas določa kot materialna bitja. Maksim Sedej ml. že v pesmi »Ognjeni obroč«, kjer govori o viziji omejenega Vesolja, pred katerim ga navdaja groza, postavi nasproti princip božjega, ki v trenutku preseže vse omejitve. Božjega v pričujoči poeziji ne najdemo v učenih teoloških razglabljanjih, še manj v dogmatičnih definicijah. Božje se nam približa kot preprosta, a živa izkušnja, ki se nas dotakne na najbolj elementarni ravni; najdemo ga v najbolj prvinskih situacijah, ko se najbolj približamo tistemu, da čutimo »z vsem svojim bistvom in vso svojo dušo«; ko smo nezaščiteni in prestrašeni, ko nas muči groza, nas v s svojim plaščem zaščiti sv. Marija; pomiri in potolaži nas preprosta molitev, ki temelji na zaupanju, predvsem pa ljubezni (»zato noben človek ne bo brez ljubezni začutil Božjega«)
Na tem mestu najde Maksim Sedej ml. drugo Vesolje, ki je več kot Vesolje učenjakov; najde tisto, kar imenuje transkozmično, ki prihaja do nas kot »misel, ki se je utrnila v globinah človeške podzavesti.« ( Bog je seveda prisoten v svojem Stvarstvu Vesolju, vendar svojo stvaritev presega, naseljuje prostore, ki jih iz našega Vesolja ne moremo videti ali doumeti; Bog je kozmičen in obenem transkozmičen. Čisto verjetno je, da obstajajo še številna druga Vesolja, druge Božje stvaritve s popolnoma drugačno logiko obstoja. Omenjeno tezo ja Maksim Sedej ml. predstavil v knjigi »Štirje obrazi duše«že leta 2000, šele kasneje so nekateri teoretski astronomi razvili podobno teorijo o multivesoljih) V čudovito lepi ljubezenski pesmi to Vesolje poimenuje »Vesolje v skrinji«. Neskončno Vesolje je lahko cvetoči travnik poln življenja, po katerem se sprehaja ljubljeno dekle, neskončnost obstaja v njenih očeh: »kajti potopitev v globine modrih oči je je vse kar je.« Neskončnost in transcendenca sta tam, kjer odkrijemo ljubezen. Ljubezen predstavlja najčistejšo spojitev z Božjim.
V pesmi »Žarek« avtor opiše situacijo med snom in budnostjo, tisti trenutek ob zbujanju, ko se pojavijo prvi obrisi zavesti. Prelepo podobo stika dveh galaksij v pesmi začuti v trenutku, ko zavedanje še ni ozavedeno, še preden začne dojemati svet racionalno, z besedo. Edino v takšnem trenutku se za hip pokaže slutnja, ki izhaja iz nezavedne, nejezikovne prvinske stvarnosti, preko katere »slutim(o) veličastno kozmično Gmoto-Bitje«. Nam ljudem se takšne slutnje pokažejo le kot redki, izjemni trenutki, le malokateremu umetniku pa je dano, da jih zna izraziti v jeziku, ki bo ohranil vsaj delček njihove prvinske lepote. Drugače so lahko tako blizu Bogu le božja bitja kot so ptiči sv. Frančiška, ki pojejo izvirno božjo pesem. Legenda, ki govori o Frančiškovi pridigi ptičem, sporoča, da je svetost sv. Frančiška v tem, da se je v svoji preprostosti lahko tako zelo približal izvirnemu čutenju božjega, da je bolj kot katerikoli človek lahko začutil pesem božjih bitij.
Vera in umetnost se najdeta v skupnem začetku, ki je ljubezen v Bogu. O Bogu kot brezpogojni ljubezni piše Dostojevski v romanu »Bratje Karamazovi«, v tem romanu ga najde in neverjetno občuteno razloži Dušan Pirjevec kot čisto usmiljenje, kot dejavno ljubezen za sebe, osvobojena ideologije, želje po dejavnem spreminjanju ljudi in družbe. O takšnem božjem in Bogu pričujejo tudi pesmi Maksima Sedeja ml. Verjamemo jim, ker avtor v pesmih predstavi živo izkušnjo ljubezni in lepote stvarstva.
O svojem verjetno najbolj globokem kontaktu z Bitjem pa Maksim Sedej ml. govori v pesmi »Črnina črnine«. V brezčasnem trenutku najhujšega obupa, ko je bil prepričan v izgubo svoje ljube, je v »navidezni praznini-Niču« doživel nezemeljsko sporazumevanje z Bitjem, ki ga je občutil kot belo-zlato svetlobo.
Pred izničenjem ljubljenega bitja (kar je hujše kot lastna smrt), se je srečal pred absolutnim Ničem, prostorom, kjer domuje Bitje. Kot izpostavi v pesmi »Nič«, poleg Niča kot nihilizma oziroma Niča, ki ga proizvaja človek, obstaja tudi Nič stvarjenja (stvarjenje je kreacija iz Nič). Gosti Nič, Pranič (ki bi lahko našel svoje paralele v mitologijah starih narodov), v katerem je bil pred stvarjenjem zgoščen celotni potencial stvarstva, je »prostor stvarjenja in prostor Bitja«. Ničti trenutek stvarjenja je mogoče edina točka v kateri bi se lahko tudi racionalno dotaknili Boga, saj pripada tako Vesolju, kot tistemu onkraj. Drugače pa je Nič prisoten v Stvarstvu kot eksistencialna izkušnja trpljenja, izgube in notranjih dvomov. Komunikacija z Bogom (ki je upanje) se odpre šele v popolnem obupu, Niču, praznini, ki je tudi izničenje ega, ločitev od utečenih tirnic, predsodkov, prepričanj. Na zemlji je mogoč le bežen kontakt z Bitjem; ko se nam vse zruši. Izguba nas približa Božjemu stvarjenju in pri umetniku omogoči ustvarjalnost. Maksim Sedej ml. napiše, da bi v črnini šele lahko naslikal bistvo. Tudi ljubezen je lahko začetek kreacije in prostor Boga zato, ker pomeni izgubo, iz-ničenje sebe v Drugem. Za dokončno resnico pa bi bilo potrebno iz-ničiti sebe, zato umetniki tako pogosto hodijo po robu lastnega iz-ničenja.
V nas ljudeh se pod razumskim delom, in poleg tistega, ki je odsev Bitja, nahaja izven jezikovne realnosti mračna, neobvladana plast instinktov, nagonov in strahov. Potlačena plast, skrita in zakopana pred nami samimi, ki naj bi izhajala iz tistega micelija v možganih, v katerem domuje Inferno,
V pesmi »Inferno« Maksim Sedej ml. govori o sliki z enakim naslovom, ki jo je naslikal, tako kot so se mu porajale misli, v kateri je dal na stran vse intelektualno vedenje, izkušnje in vso vero.
Ustvarjanje na neki točki predstavlja potovanje v »kozmično praznino, v kateri bivajo misterij, mistična bitja, Vesoljski organizmi; tako živi kot mrtvi ter skrivnostni energija in materija, ki se razširjata v neskončno praznino-Nič.« V bistvu je to potovanje v zakrita, potlačena področja lastne osebnosti, kjer se širijo Nič in neznane oblike, za katere pa vseeno ne moremo govoriti, da predstavljajo zlo. Tak bi lahko bil podzemni svet egipčanske »Knjige mrtvih«, v katerem se dogaja posameznikovo in obenem kozmično prerojenje: smrt starega in rojstvo novega; gre za potop v pokrajino lastne teme in animaličnosti. V Infernu vsa učenost, izkušnje, vsa prepričanja in tudi etika odpadejo, človek ostane sam s svojimi prvinskimi goni, strahovi, slutnjami. Vendar so se le največji in najpogumnejši pripravljeni odpraviti na to potovanje (drugače pesmi ne bi posvetil velikemu mislecu, prijatelju Ahacu in si ne bi sposodil izraza micelij pri drugem velikem prijatelju Tarasu), saj konec ni znan, kdo ve kakšna svetloba se bo prikazala na koncu, kdo ve in kdo si upa priznati, kaj je njegova resnica. Vendar se v teh o temnih, pustih, vendar arhetipskih pokrajinah, kjer ni mesta za besedo, rojeva življenje; v teh pokrajinah prestopimo mejo ognjenega obroča. Od tu izvira človekova individualnost in posebnost. Pravi umetnik in, na videz paradoksalno, svojega imena vreden mislec, se mora prej ali slej podati na to nevarno pot, saj je inferno konstitutivni del vsakršne ustvarjalnosti, brez njega vsak poizkus umetnosti spodleti. In če je pesem posvečena Dušanu Pirjevcu kot prijatelju Ahacu, je posvečena ravno njegovemu večno brezkompromisnemu potovanju ned temo in svetlobo. In če je Ahacu v študiji o Bogu v »Bratih Karamazovih« zažarela svetloba večnosti, kdo ve ali mu je ista svetloba zažarela tudi ob koncu lastnega iskanja.
O zaključku pesniške zbirke, ki ga predstavlja pesem »Avtoportret« bi lahko spregovorili z lepo primero iz pesmi »Žarek«, kjer se žarek, ki je bil poslan v Vesolje, da je poet z njegovo pomočjo opazoval njegova čudesa, po neskončnem potovanju vrne domov. Tako je bilo za Maksima Sedeja ml. potrebno prehoditi prostranstva Vesolja, priti do njegovega roba in čez. Šele po dolgi poti se je pogled lahko vrnil in postavil vprašanje o sebi. Prodreti vase, spoznati sebe je končni cilj vsakega potovanja.
»Avtoportret« predstavlja samospraševanje, ki izhaja iz ugotovitve, kako malo ve poet, po vsem raziskovanju Vesolja in tistega onkraj njega, o sebi oziroma kako malo je o sebi sploh mogoče spoznati resničnega. Pogled v ogledalo pokaže vedno le zunanjo podobo. Tako kot mu je življenje skrivnost, je človek tudi sam sebi skrivnost. Hipni vpogledi v lastno dušo, v Boga, ki je v nas, se Maksimu Sedeju ml. pokažejo v redkih trenutkih uvida, povezanih z intenzivnim doživljanjem lepote ali v soočenju z Ničem. Takrat, ko se bistvo in njegov odsev v ogledalu stopita v eno, se za hip pokaže slutnja tistega onkraj, iz katere izhaja tudi njegovo umetniško ustvarjanje. Ob tem spoznanju pa lahko pesnik prenese samospraševanje na svoje umetniško poslanstvo. Prepričan je, da lahko eno samo veliko umetniško delo predstavlja »večen odgovor in kažipot vsem, ki se bodo podali v krutost in brezbrižnost Vesolja«, kakršnega nam slikajo učenjaki. Do konca pa bo mogoče spoznati sebe šele ob odhodu s tega sveta.
Pesmi Maksima Sedeja ml. nas prepričajo, da se morajo poti ljudi duha na neki točki srečati. Umetnikova ustvarjalna pot, in načeloma tudi pot človeka vere, izhaja najprej iz mračnih pokrajin neubesedenega v sebi, potem pa iz »misli, ki se je utrnila v globinah človeške podzavesti«, ki predstavlja odsev božje večnosti in neskončnosti ter ljubezni. Gre za hipna razodetja, ki se izmikajo logičnim načelom materialnega Vesolja, katerega del smo, umetnik pa jih mora ubesediti, racionalizirati.
Po drugi strani gre Učenjak načeloma lahko dokaj daleč po poti logičnih operacij. Tisto onkraj zasluti, ko pride do nekih meja spoznavanja, na robovih, ko logika preide v nasprotja sama s seboj, ko misel ne more več misliti v okvirih obstoječega sveta; na mejah se pokaže konceptualizacija kot nepopolna, v horizont vdre neubesedeno kot slutnja, »kot redka meglica v človeško zavest«, kot estetika; realnost zaniha.
Znanstvenik in umetnik, ki sta šla vsak po svoji miselni in metodološki poti, se v skrajnem dometu svojih poti srečata, druži ju skupni vir, ki se mu vsak na svoj način približujeta, a ga nikoli ne dosežeta. Za resničen napredek pa so potrebni njuna medsebojna komunikacija, razumevanje in oplajanje, ki bodo pripeljali do sinteze višjega spoznanja in čutenja človeškega bivanja.
Pesmi Maksima Sedeja ml. govorijo, da se stik, kjer se srečujeta naš in oni drugi Večni svet, vedno zgodi kot enkratni dogodek. Trenutek, ki ga ne moremo ujeti in obvladati. Nekoč se je morala razodeti neka slutnja, pokazati neka pot iz sklenjenega prostora, kar je našlo izraz v verjetno najpopolnejši arhitekturni stvaritvi človeške zgodovine, Keopsovi piramidi. Trenutku se lahko skušamo približati, ga izraziti enkrat na tak, drugič na drug način, a sam dogodek se razumu in besedam izmika. Zato je v umetnosti, teologiji in znanosti imanentno vedno novo preizkušanje znanega, resnic, prepričanj, zato je potrebna vedno nova izkušnja vira spoznanj, čustvovanja, verovanja, novo približevanje božjemu na različne načine in iz različnih smeri. Dokler je bilo sporočilo/komunikacija živo, je prehod obstajal v Piramidi, potem se je prehod premaknil drugam; izkušnje starih Egipčanov ne moremo ponoviti. Vsak poizkus obvladanja stika se izjalovi, ostanejo le dogmatske konstrukcije, plagiati, mrtve šolmoštrske modrosti. Točke stika so kot drevesa potovci, enkrat se pojavijo tu, drugič tam in ostajajo neulovljivi za vsakršno totalizacijo, obvladovanje; so področje svobode, tako kot resnična vera, umetnost in znanost. O tej svobodi živo pričajo pesmi Maksima Sedeja ml., ki so pred nami.
2007 Janez Sedej
DREVESA, KI POHAJKUJEJO PO BARJU
Zeleni so hribi in zelene so gore
Zeleno je Barje in zelena so drevesa, ki samotno pohajkujejo po njem
Zelena je Reka, ki vijuga po Barju in zeleni so grmi, ki jo objemajo
Zelene so sence listov, ki hladijo samotne gozdne poti
Zelene so globeli, kjer trop jelenov pase zeleno brstje
Zelene so meglice, ki zastirajo poglede v zeleno daljavo
Zeleno večnost in spokoj zmoti le šelest vetrca, ki hiti na Barje, da prežene meglice
Sredi te zelene pravljice se kaže velikanski tujek, obdan s sivkasto kopreno
To je Mesto, ki je kdo ve kdaj in kdo ve od kod pristalo na Barju
Vem, da Mesto ni vesoljska ladja, ki bi pristala v tem zelenem raju
To vem zato, ker popotniki po Vesolju ne morejo biti takšni kakor so ljudje v Mestu
Nikogar ne obtožujem
Rodil sem se v Mestu in Mesto je moje vesolje
Vse kar vem, čutim. slutim, ljubim, se mi studi, česar ne maram ali sem od
nečesa očaran pa vse kar sem naredil dobrega in slabega odkrivam v odnosu do Mesta
Reka je v Mestu ujeta v beton, drevesa so obkrožena z asfaltom, grmovnice rastejo v ličnih betonskih koritih
Sivkaste množice meščanov v jutranjih urah hitijo na delo
Ulice so ozke in nihče ne gleda v nebo, vsi gledajo v beton ali asfalt
Le redki vidijo še koga drugega in ga bežno pozdravijo
Ko sem nekega s to sivkasto množico hitel po ulici, mr je nekaj ustavilo in pogledal sem v nebo
Bilo je modro kakor morje, sijalo je, hip zatem pa je postalo spet sivkasto
Tako sem odkril modro sijoče se nebo
Zeleno reko, ki se spokojno pretaka po betonskem dnu in boža dolge lasaste mahove, ki rastejo
iz razpok v betonu.
Zelene pašnike in mogočna drevesa, potovce, ki pohajkujejo po Barju
Zelene gore in hribovja
Noč in njene skrivnostne besede
Nočno nebo in zvezde, prečudovito Galaksijo, ki objema našo Zemljo, Andromedo,
njeno daljno sestro
Samega sebe, ko sem se v sivkasti množici ustavil in zazrl v sinje nebo
Odkril sem ljubezen, želim in upam, da je večna
PIRAMIDA
Kralj je hotel postati nesmrten
Kralj je hotel postati bogovom enak
Kralj si je zato izmislil bogove in večnost,
da bi to uresničil, si je kralj zgradil piramido
V kraljevi piramidi so sedaj prazni sarkofagi in prazni kanali,
ki vodijo v skrivnostne in nedosegljive prostore piramide,
kjer se srečujeta naš in oni drugi – Večni svet
Prehod je neviden in nezaznaven, tako kakor sta to tudi oni drugi Večni svet in
Večno življenje, kjer domuje Večno Bitje
Bil sem v piramidi
Bil sem v njenem središču
Objemali so me hladni kamni
Obšel me je občutek, da sta se prostor
in točka stika med našim svetom in Večnostjo
oziroma drugo razsežnostjo, premaknila in izginila
iz piramide v daljne prostore našega ali kakega drugega Vesolja
Ostaja samo sipek pesek puščave
Oskrunjena in nerazumljena piramida
Drugo ljudstvo in drugi vladarji s svojim Bogom in svojo Večnostjo
Piramida pa v duši ostaja kakor Večnost
Vsa bela in zlata
ŽAREK
Dani se
Dani se in spim
Dani se, sem buden in spim
Dani se, sem buden in spim, gledam Andromedo
Sijajna, s čudovitimi trakovi zvezd obrobljena, plava v Vesolju
Majhna galaksija kakor otročiček lebdi ob robu veličastne lepotice
lahko vidim, kako se rob zvezd galaktičnega otročička
staplja in združuje z veliko materjo Andromedo
Kjer se stikata galaksiji, tam vidim
Tam vidim življenje
V polsnu se mi je prikazalo znamenje in ta svetloba,
kjer živi Andromedina Zemlja
Življenje je v tem znamenju, to vem zagotovo. Potem pride slutnja ali videnje
Na drugi strani Andromede v globinah Vesolja, zaslutim Veličastno
Kozmično Gmoto – Bitje
Če je ta Veličastna Gmota – Bitje materialno ali duhovno, ne vem
Veličastna Gmota – Bitje ne dovoli, da sprašujemo ali razmišljamo o Njem
Ne dovoli, da pripovedujemo o Njem
Ne dovoli nobene potrditve, da je tam
Preprosto vem, da obstaja in da ne smem niti pomisliti Nanj ali ga opazovati
Preden se raztopim iz polsna v stvarnost,
me neznan glas ali neznana misel opozori,
da gledam skozi zrcalni teleskop
Morda res nisem videl resnice in sem začutil le tisto sporočilo, žarek,
ki se po neskončnem popotovanju po Vesolju vrne domov
NIČ
Najprej sem mislil, da Nič nima začetka
Najprej sem mislil, da Nič nima konca
Najprej sem mislil, da Nič nima nobene lastnosti
Najprej sem mislil, da je Nič neskončna praznina
Če bi mislil, da je Nič neskončna praznina, bi se motil
Šele v Niču zaslutiš, da je Nič v svojem bistvu, Mogočno Bitje
Mogočno Bitje, ki je vse kar je
Mogočno Bitje, ki vse pozna, ve in vidi
Mogočno Bitje, ki je vse, kar je poznalo, vedelo in videlo, ustvarilo v Niču
Mogočno Bitje, ki je ustvarilo tudi njo: Besedo
Potem je prišel On
Najprej je plaho rekel, da je Zemlja okrogla
Potem je rekel, da je orangutan njegov brat
Potem je rekel, da je Vesolje, vse kar je
Tudi Nič
Potem je rekel, da nimamo nobenega upanja, vse kar delamo je zaman
Vesolje se prazni in izginja
Potem bo vse spet Nič
Potem sem ga vprašal: Kaj pa Mogočno Bitje?
Si je ono izmislilo to igro s takšnim koncem
Ni vedel, kaj govorim
Mogočnega Bitja v njegovem Niču ni
Če pa je, potem bo tudi ono izginilo v Niču
Tako, kakor vsako živo bitje, po logiki Narave na koncu izgine v Nič
Potem sem ga vprašal: Kaj pa je ljubezen?
INFERNO – PRIJATELJU AHACU (DR DUŠANU PIRJEVCU) V SPOMIN
Naslikal sem inferno
Kozmično praznino v kateri se skrivajo misterij, mistična bitja, vesoljski organizmi,
tako živi kakor mrtvi ter skrivnost energije in materije, ki se razširjajo v neskončno
praznino – Nič
Podoba ne obeta veliko upanja, opozarja le, da ni vse samo razum
Preden sem začel slikati sliko, sem vedel, da živimo v ognjenem obroču Začetka
Začetka vesolja, ne da bi za to sploh vedeli
Vse so odkrili modreci, učenjaki in astronomi
Prav tako sem vedel, da v veri v Boga in ljubezen astralno presegamo ta strahotni
Ognjeni obroč, ki ga za nas vernike in ljudi angele ni in ga nikoli ne bo
Ničesar nisem mogel upodobiti v sliki
Ne veličine uma znanstvenika ali modreca
Ne srčne vere v Boga in njegovo Stvarstvo
Ne ljubezni in popotovanja v njej
Zaradi življenja, ki ga živim, mi ni uspelo upodobiti nobene dokončne ideje o peklu
Sliko sem naslikal tako, kakor so se mi porajale misli, slutnje ali občutja
Strah pred smrtjo in dvom o istosti, med neskončnostjo in Večnostjo
Misli, občutja in slutnje so izhajale iz tistega micelija možganov, kjer domuje inferno
Tudi barvne in črno-bele oblike i prostori so prihajali od tam, nastajali so in izginjali so
Le kdo bi v tej neskončni pojavnosti vseh mogočih prikazni, ujel resnico
Ko sem sliko naslikal, sem spoznal, da je lahko vsaka slika drugačana in hkrati eneka
Zato sem vedel, da je to le osebni pogled in osebna izkušnja,
ki je niti sam sebi ne morem pojasniti
Skoraj vsak človek, lahko bi rekli človeštvo, ima svoje izkustvo, kaj je pekel
Slutim, da je v neskončnem Vesolju človeška misel, le drobec resnice ali le slutnja
Inferno je potovanje in razprševanje v kozmično črnino in Nič onkraj Ognjenega
obroča in je pričakovanje svetlobe, ki bo nekje začela razsvetljevati
neko veliko večjo neskončno praznino in strahotni kozmični mraz
Če se bo zasvetil beli ali zlati sij, bo to Večnost
Če bo zažarelo rdeče obzorje in ogenj, bo to inferno
MOČVIRJE – PRILIKA STANISLAWA LEMA
Pravijo, “da je vse kar je”, močvirje
Zato sem se najprej odpravil v bližnje močvirje
Zelo težko sem brodil po lepljivi in ugrezajoči se površini
Ko sem se končno pogreznil v kotanjo, kjer mi je močvirska voda prekrila glavo
sem si oddahnil, prispel sem globoko v močvirje
Voda v pljučih je zaudarjala po trohnobi
vendar je bila voda črnikaste barve in je prekrivala blat prozorna kakor kristal
Vse se je videlo: rastline, živali, vse oblike Darwinizma in celo tehnološki napredek
močvirja; obrabljene kmetijske in gospodinjske stroje, gume, avtomobilske karoserije
in še mnoge druge tehnološko napredne stvari
Kmalu sem imel močvirja zadosti
izpihal sem trohnobno vodo iz pljuč, nosa in sapnika ter ušes in se odpravil v Mesto
Mesto naj bi tudi bilo močvirje sv oje vrste
Da je temu tako sem vedel iz lastnih izkušenj
saj na koncu koncev tam tudi prebivam
Dozdeva se mi, da imajo v Mestu v primerjavi z močvirjem podobna merila
V močvirju velja popolna svoboda; na vrhu prehranjevalne verige je ščuka
S tem nočem zmanjšati vloge “obrobljenega kozaka”, ki tudi lovi in je ribe
V močvirju je tudi neskončna zalega raznega mrčesa (podobno kakor v Mestu),
ki tam čaka na preobrazbo
Ker je tudi v Mestu tako, svobodo omejujejo dvojna merila, kjer svobodo pomeni moč,
Male packarije, pogoltnost ali poltenost, si svobodno lahko privošči vsak
Ko pa pride v šolo dijak in s kladivom pokonča učitelja, je svobode konec
Če je fant iz primerne družine, ga bo prevzel psihiater, če pa ni.
ga bodo v roke vzeli sodniki in jetniški pazniki, ki ga bodo preobrazili
Ko pa je postala pomembna oblast, so tisti, ki so s krampi potolkli zvezane ljudi
postali heroji, če pa po naključju niso uspeli postati heroji, so postali kader
Zato vem, da je svoboda stvar moči, ne pa svobodne volje,
ta je omejena na male ljudi, ki lahko s svojo svobodo, omejeno z močjo, s svojim
svobodnim delovanjem krepko onesrečijo druge ljudi, še posebno bližnje
Potem sem šel na hrib na obrobju Mesta in počakal na jasno noč
Ogledal sem si čudovito nočno nebo in velikanski galaktični oblak,
ki obkroža obzorje, sem bil očaran in potolažen
Še je krasota, samo zelo daleč je, sem si mislil in si oddahnil
Potem pa me je obšla temna slutnja, da je tudi vesolje sklenjen prostor
Odkril sem ga v knjigah, ne na tem prečudovitem nebu, ki ga tako majhen kakor sem
in tako oddaljen, občudujem odkar se zavedam
Vesolje je eksplodiralo iz žareče točke ali singularne premice brez mase in se širi
Težava je v tem, da je Vesolje ne glede na velikost omejeno
z obročem vročinskega vala Začetka, ki ga ne bo mogoče nikoli preseči
Moja podoba o močvirju je sklenjena, močvirje je povsod in pri vsakomur,
ki nima vere, mistike ali transcendence
Noben učenjak ne more ustaviti misli ali vere, ki v trenutku preseže ognjeni obroč Vesolja
in preide v večni prostor, kjer domuje neskončna množica Božanskih isker,
vesolj, ki se napihujejo ali usihajo. Šele tam se zasluti veličastje Bitja
Če pogledamo okoli sebe, bomo videli, da smo do vratu v močvirju
Manjši morajo nenehno poskakovati, da sploh pridejo do zraka
Zelo duhovita prispodoba, vendar povsem neizvirna
To prispodobo si je že zdavnaj izmislil ali celo doživel sam Stanislaw LEM
