GALILEJSKI KROG in vprašanje NESKONČNOSTI

Nobelov nagrajenec dr Steven Weinberg je izrazil (med neštetimi za znanost pomembnejšimi odkritji), tudi dve intuitivni predpostavki, na katerih bom poizkusil predstaviti svojo teorijo o razširjajočih se krogih spoznanja o Vesolju. O slikah »Stanja sveta« in »Stanja Vesolja«, ki se nenehno spreminjata in kot posledico, slutnjo Stvarstva.

Prva se nanaša na raziskovanje vesolja in misel dr Stevena Weinberga, ki je dejal: »Čim bolj razumljivo se nam zdi Vesolje, tem bolj nam postaja nesmiselno. Ljudje niso zadovoljni s tem, da bi se tolažili s pravljicami o bogovih in velikanih ali, da bi omejili svoje misli na vsakdanje življenjske probleme. Prizadevanje, da bi razumeli Vesolje, je ena zelo redkih reči, ki povzdiguje človeško življenje nekoliko nad raven burke in mu daje kanec tragične vzvišenosti«

Druga intuitivna predpostavka pa je, za dr Stevena Weinberga možnost, da mogoče vse Vesolje, ki ga vidimo, ves čas od jedrske sinteze dalje ni nič drugega kot homogena in izotropna kepa, znotraj nekega večjega nehomogenega, anizotropnega Vesolja.

Ti dve intuiciji velikega fizika bom uporabil za svoje umetniško i siceršnje razmišljanje o človeški usodi, ki je vedno ujeta v kroge dokončne podobe »Stanja sveta«, oziroma »Stanja Vesolja« in o Stvarstvu, ki dobiva v mislih in prestavah največjih znanstvenih umov, svoje prve obrise in predvidevanja.

Če hočemo pristati na dejstvo, da je znanost racionalno najbližje resnici »Stanja Sveta«, oziroma »Stanja Vesolja«, potem moramo zelo resno in odgovorno razmisliti o tej možnosti. To ni samo posplošeno mišljenje, temveč tudi moja prva dolžnost, ki si jo sam sebi postavljam kot eno od možnosti resnice. Ker sem prepričan v veliko prepletenost štirih poti k resnici, bom to prvo in najperspektivnejšo vizijo znanstvene resnice poizkušal temeljito razmisliti. To pa še posebej zato, ker v današnji znanstveni podobi Vesolja ni enakovrednega duhovnega Vesolja. Kozmičnega ravnovesja. Dotika Stvarstva.

Če pomislim na Stvarstvo, potem ni ničesar narobe, da znanstveniki vidijo naše Vesolje, tako kakršnega nam razlagajo. Tako duhovnost, kakor materialnost sta v takem videnju Vesolja, zapisani popolnemu izničenju. Bogovi, se pravi vera v Bogove, naj bi izpolnila svoje poslanstvo v razvoju človeštva že do kozmične podobe, do vesoljskega organizma. Sedaj je na vrsti razum.

Predstave in dokazi o Stvarstvu pa napovedujejo popolnima drugačno sliko o predstavah o veri, umetnosti in ljubezni, seveda tudi znanosti. Smo na pragu VELIKEGA PREOBRATA v dojemanju STVARSTVA in posledic, ki iz tega izhajajo.

Stvarstvo predstavlja velikanski izziv in prelomnico v človeškem duhovnem življenju. Znamenita Einsteinova domislica, “da je vera brez znanosti slepa, znanost brez vere pa šepava,” v takem kontekstu, pomeni, da znanost zasleduje samo svojo resnico. Znanost je uokvirjala Stvarstvo v zaprte kroge, ki so pogosto odgovarjali tudi cerkvi. Še posebej zato, ker je duhovščina iskala dokončno resnico vere, tudi preko znanosti.

Einsteinovo iskanje simetrije in vesoljskega reda ustvarjenega z Božjo iskro(Big Bangom) v našem Vesolju ni več ideja, ki bi iskala ali potrjevala karkoli, v odnosu do Božje simetrije in nezmotljivosti. Morda pa je prav narobe. »Kozmični dualizem« in posledična nepredvidljivost sta v našem vesolju motor in izvor večine dogajanja.

Stvarstva ni mogoče dojeti z očmi zgolj razuma. V veri pa je poglavitna naloga uskladiti dvoje; »Sliko stanja sveta«: se pravi realnosti in Stvarstva. Krščanska vera je edina od ver, ki ustvarja to pot.

Dnevna realnost o »Stanju Vesolja«, kot ga kažejo najnovejše predstave, ki so jih napisali ali izrekli nekateri velikani sodobne fizike in astronomije, še posebej tisti znanstveniki nagnjeni k nihilofiliji, vodijo v tak ali drugačen konec Vsega. Zato bo potrebno brez kakršnihkoli špekulacij ali sentimenta ugotoviti ali je ta Galilejski krog (Naše Vesolje) res zadnji in dokončen ter postaviti utemeljen dvom o takem razmišljanju oziroma trenutnemu predvidevanju. Gentleman astronomije Sir James Jeans se je zavedal posledic posplošitve znanstvenih dognanj. V svoji knjigi »The Universe Around Us« je že pred mnogimi leti zapisal: «Vest, ki jo prinaša astronomija, je zelo pomembna za filozofijo, religijo in za človeštvo na splošno, vendar ni naloga astronomov, da bi jo razreševali«, in dalje: «Toda, najsi je naša svetloba kakršnakoli, razločimo menda vendarle glavno sporočilo astronomije, ki govori o upanju za človeštvo in odgovornosti za posameznika – o odgovornosti, ker delamo načrte in polagamo temelje za daljšo bodočnost, kakor si jo sploh moremo predstavljati.«

Ob tem pa obstaja upanje, kajti v zadnjem času je čutiti velikanske spremembe v dojemanju Stvarstva, tudi med nekaterimi vrhunskimi znanstveniki.

Znanost in tehnika sta korenito spremenila podobo civilizacije, ki nastaja na krščanskih temeljih. Delno so ideologije XX. Stoletja hotele nadomestiti religije, prav na osnovi znanstvenih razlag vesolja. Vendar niso uspele v celoti zapolniti ali zadušiti duhovni prostor in civilizacijo, ki so jo religije ustvarile na Planetu. Pri tem mislim na različne oblike različnih totalitarizmov in drugih »Novih poti« v dojemanju sveta in vesolja, ki počasi izginjajo v grozljiv spomin in iz zavesti ljudi.

Duhovnega se pač ne da nadomestiti z »zdravim razumom«. Vere, umetnosti in ljubezni še posebej ne.

Veliko astrofizikov razmišlja dlje od sodobne slike »Stanja Vesolja«, ki je po najnovejših ugotovitvah staro (veliko) 13,7 milijarde let in se širi v neskončnost. Njihov trud je v veliki večini posvečen dvema možnostma: najprej razpršitev (raztrganje) Vesolja v nič in konec ter drugo, stisnjenje (Veliki skrč) Vesolja, v singularno točko z velikansko, nepredstavljivo energijo. Ta dva pogleda sta prevladujoča.

Dr. Steven Veinberg je bil med prvimi, ki so zelo resno postavili trditev, da je morda naše Vesolje le majhna izotropna kepa v veliko večjem anizotropnem Vesolju. Vendar je njegova slika našega Vesolja zacementirana v razpršitev ali Veliki skrč tega istega vesolja. Tako razmišljanje in trenutne znanstvene teorije pa vplivajo na popolnoma drugačno dojemanja smisla, verovanja, ustvarjanja itd. ob takšni mračni usodi Vesolja.

Če je v Stvarstvu še kakšna druga mogočna tvorba (recimo arhipelag Vesolij), je ne glede na oddaljenost takega fenomena, možen tako imenovani prostor. Take velikanske Kozmične tvorbe plavajoče v Praniču ne glede na oddaljenost in časovno opredeljenost, bi lahko v nekem trenutku Stvarstva, diskretno vplivale na rast in razširjanje (oblikovanje) nekega drugega mogočnega stvarjenja in skupaj ustvarila novi prostor. Čas in oddaljenost pri tem sploh nista pomembna. Vendar bi ves prostor obstajal kot delček PRANIČA (Big Primeval Nothinga), ki predstavlja pravo NESKONČNOST.

Morda se Vesolja ali druga Stvarstva srečajo in zlijejo v nekaj povsem novega. Razpršeno Vesolje spominja na plin v katerem se rojevajo zvezde, ko se znajdejo v zrelem okolju.

V našem vesoljskem prostoru ni praznine oziroma niča. Prostor (tudi navidezno prazen) je prepreden z sevanjem vseh mogočih mikrodelcev, žarkov ali svetlobe in še marsičesa drugega. Zato mislim, da obstaja tudi alternativa takemu stanju oziroma pojmovanju prostora.

Najnovejša odkritja sporočajo o možnem diskretnem stiku med našim Vesoljem in neko drugo kozmično Stvaritvijo. Grozdi tisoč galaksij na robu našega vesolja drvijo proti neki točki na obrobju Vesolja. Nekateri učenjaki so prepričani, da na naše Vesolje vpliva neka druga sila ali Stvaritev.

Nekateri so sicer skeptični in mislijo, da gre za ostanek Velikega poka.

Osebno sem zelo zadovoljen, da se to dogaja še za časa mojega življenja. Hotel sem opozoriti na prav tako možnost, ki bi se sicer morda dogodila v daljni prihodnosti.

PRANIČ, bi bil lahko prizorišče nastajanja otokov prostora in samotnih Vesolj ter drugih Kozmičnih mogočnosti. PRANIČ (Primeval Big Nothing) je po logiki niča fenomen, skozi katerega ne prodre ničesar, niti sevanje niti energijski curki (morda iz črnih lukenj), niti svetloba. Vse kar je v našem Vesolju, je sestavni del Vesolja; tako čas, tako prostor, tako materija (antimaterija) tako energija (temna energija, antienergija?). Tako tudi vse duhovno, ki se morebiti nahaja v našem Vesolju. Diskretni dotik Vesoljskih Stvaritev pa je možnost ustvarjanja nekega večjega prostora Stvarstva v Praniču. Morda je Stvarstvo usmerjeno v prav tako podobo. V ustvarjanje prostorov.

Za izničenje našega Vesolja ni potrebno kakega novega prostora. Ves proces je ujet v krog. Od singularnosti do mogočnega skoraj nepredstavljivega širjenja. Vesolje se širi v PRANIČ in se v njem lahko tudi skrči v strahotno in mogočno energijo brez prostora in časa. V singularno točko. Lahko pa se tudi razširi do te meje, da postane, če se morda dotakne nekega drugega izotropnega širjenja material iz katerega lahko nastane Veliki Skrč ali pa povsem Nova tvorba.

PRANIČ (Primeval Big Nothing) naj bi bil neskončnost in večnost sam po sebi. Z malo domišljije si ga lahko predstavljamo kot veličastno NESKONČNO prizorišče STVARSTVA.

»Kar je bilo, kar je in kar bo«, kakor je o Stvarstvu zapisal v prvi polovici XIX stoletja, naš veliki pesnik dr. France Prešeren.

Lahko pa je v PRANIČU (Primeval Big Nothingu) energija, energija Praniča (Energija Primeval Big Nothinga) in morda celo paradoksalni fenomen (antienergija Praniča), ki se ob stiku v neskončnih razsežnostih PRANIČA v določenem obdobju, lahko strne, skrči, v energijske točke in potem v izvor energije podoben »Kozmičnemu jajcu«. V NESKONČNEM prizorišču PRANIČA je možno mnogo takih dogodkov z različno končno podobo oziroma pojavnostjo. Tudi načinom in svojstvenimi fizikalnimi zakoni.

Podoba take ideje je v teoriji učenjakov Veneziana in Gasperinija, ki si stanje pred Big Bangom predstavljata precej drugače, kot je to sicer mišljeno. Scenarij Velikega poka se pri njima močno razlikuje od tistega, ki postavlja Veliki pok v sam začetek Stvarjenja. Gasperini in Veneziano domnevata, da se Vesolje ni začelo izjemno vroče in tesno zvito v drobec, pač pa kot mrzlo in neskončno. Enačbe teorije strun nakazujejo, da se je nenadoma pojavila nestabilnost, ki je razgnala točke v vesolju. Vesolje naj bi se zaradi tega vse bolj ukrivljalo, temperatura in energija, bi hitro rasli. Po določenem času bi nastalo področje v katerem bi nastali pogoji za Veliki pok.

Taka slika ne potrebuje Fiata oziroma transcedentalnih razlag Velikega poka za vsako ceno. Tak prikaz Stvarstva ne omejuje nikogar, ne tistih, ki so prepričani v Božjo Stvaritev, niti ne tistih ugotovitev in teorij, ki bi jih zagovarjal strogo racionalni duh znanosti.

V Praniču ( Primeval Big Nothing) ni časa, kakor ga pojmujemo v našem Vesolju. Čas nastane, ko so zato dani določeni pogoji.

Na današnji stopnji civilizacije poznamo kar nekaj komunikacijskih možnosti, ki ne potrebujejo svetlobne hitrosti za svoje sporočanje ali razumevanje. Ena je misel, ki lahko v trenutku doseže karkoli v Stvarstvu, druga možnost je telepatija ali videnje, verjetno jih je še kar nekaj, recimo vid s pomočjo super tehnike, itd.

Teorija o raztrganju našega Vesolja, zdrži samo v primeru, da razen našega Vesolja v Stvarstvu ni ničesar drugega. Zametek takega mišljenja je v še vedno, ne dovolj pojasnjeni, temni energiji, (vakuumski energiji) ali v skrivnostni temni masi.

Čeprav je teorija sira Freda Hoyla o »Trajnem ravnovesju vesolja« zgodovinski fenomen, bi bilo morda potrebno še enkrat razmisliti o njegovi ideji o sprotnim nastajanjem materije (energije) v prostranstvih Vesolja (Stvarstva)Ta teorija Freda Hoyla je splošno znana in je ne bi razlagal. To idejo morda nadomeščata temna materija in temna energija. Morda pa bi z združenjem teorij Velikega poka in Trajnega ravnovesja nastalo kakšno drugačno pojasnilo o širjenju Vesolja. Pa tudi o spontanem nastajanju energije in materije v prostranstvih Praniča (Primeval Big Nothinga)

Tako teorijo je potrebno zelo dobro proučiti in ob znanstveni krog vesoljnega izničenja postaviti možnost in upanje, da ena polovica človeških možganov v začetku XXI. stoletja ni zmožna dokončno spoznati resnice bivanja in obstajanja »Vsega obstoječega«. Za vsa tisočletja in miljonletja človeške bodočnosti pa tudi preteklosti. Dr. Carl Sagan je bil prepričan: »Če bo šlo človeštvo s takim tempom, ki je približen našemu današnjemu razvoju tehničnega napredka, je civilizacija, ki je stara milijon let, toliko pred nami, kakor smo mi sedaj pred polopicami maki.«

Odsotnost Stvarstva prikazuje problem, da so vsi totalitaristi svojo »univerzalno resnico« dokazovali s terorjem in strahom. Moderni tehniki tega ni treba; alfe Huxlija ustvarjajo novo civilizacijo. Dno človeškega dojemanja duhovnega in odprtega kozmičnega bitja. Sklop zabavne industrije ( v glavnem pod nadzorom politike pa tudi mafije), potrošništvo in izguba stika med generacijami ter izguba močno povezane družine, je logična posledica takega odnosa do človeštva in Stvarstva. Če so fiziki in astronomi v samem vrhu spoznanja resnice, bi morali biti zadnji, ki bi ustvarjali tako stanje, ki je okužilo velik del planeta. Posebno poglavje pa je demografska eksplozija svetovnega prebivalstva, ki je dejanski vzrok velikanskih sprememb na Planetu.

Potrebno bi bilo vzpostaviti nekakšno ravnotežje in zaustaviti ta cunami nad duhovnim delom sveta. Znanost nosi velikansko odgovornost za predstavo o »Stanju Vesolja«, v najširšem delu človeštva. Bojim se da mnogi teoretiki svoj kataklizmičen pogled na vsa dogajanja v Vesolju širijo zavestno. S svojim prepričanjem stopajo na druga vrhunska področja človeških dosežkov ali poti, k izviru resnice. S svojimi poljudnimi »filozofskimi ali umetniškimi komentarji« in avtoriteto spadajo v nov val oblikovalcev »Novega človeka«.

Če realno pogledamo v napovedi o usodi zemlje, sonca ali vesolja, danes skoraj ni znanstvenika, ki ne bi opozarjal na tragičen konec »Vsega obstoječega«. Od razpršenega sonca, zažgane zemlje, asteroidov in kometov, gama žarkov itd, do kolapsa ali raztrganega Vesolja.

Ta znamenja kataklizme so sprejeta zavestno ali podzavestno v velikem delu svetovnega prebivalstva. Velik del umetnosti in mišljenja, pa tudi življenja je kontaminiran s to predstavo. To vprašanje se postavlja ob prvi intuiciji dr. Stevena Weinberga.

Ali bomo zopet zastali ob novi Aristotelovski sliki »Stanja sveta in Vesolja«. Nihče pa ni pripravljen ugibati ali napovedati, kaj bo dosegla znanost oziroma človek v naslednjih tisočletjih. Kakšna bo takrat »Slika stanja Vesolja«? Stvarstva? Kaj šele v milijon letih? Vsak hoče biti prvi in zadnji, ki je razkril »pravo resnico« našega Vesolja: »Vse kar mislimo, živimo, upamo ali verujemo, bo izginilo v nič«.

Človeška usoda in njegova pot, je valovanje. Od racionalnega do duhovnega. Sinteza med njima pa je pot, ki edina obeta slutnjo resnice.

Tako pot je napovedal, sicer posredno, Veliki Mag astronomije Stephen Hawking, s svojo idejo o neskončni množici vesolij, ki bivajo v svojih lupinah. Beseda take avtoritete pa je dovolj za resno postavljanje vprašanj, tako o Stvarstvu kakor tudi o transcendenci. Napoveduje pa tudi veliko epoho Astronomije v bodočnosti. Galilejsko – Hawkingov temelj je postavljen.

Takega Stvarstva ni mogoče prikazovati kakor Mappae Mundi. Mnogi se ga dotikajo skozi vero, skozi ljubezen, skozi umetnost ali znanost. To je tudi bit poti k resnici: Dotik s Stvarstvom in stvarnim. Neskončno Stvarstvo pa je tudi odprto v vse smeri in postavlja izziv in kriterij v ustvarjanju, mišljenju ter trdno podpira verujoče in kaže pot tudi učenjakom.

V tako mišljenjem Neskončnem Stvarstvu pa je Bog tako vsemogočen, da ni mogoče o njem postavljati kakršnihkoli vprašanj, dvomov ali celo razočaranja in sovraštva. Bog je v našem Vesolju, vsaj na Zemlji, razodel delček Stvarstva, ko je poslal med ljudi svojega Sina.

Rad bi opozoril na veliko kontaminacijo in prekrivanju štirih poti k resnici, ki se vrši v današnjem svetu. Ljubezen, vera, umetnost in znanost so veličastne lastnosti človeštva, zato je potrebna volja in potrpežljivost pri iskanju smisla in ustvarjanja klime, kjer bi človek postal kozmično bitje in se bolj odtrgal od vse manjše osebne odgovornosti in siromašenju lastnega bistva, se pravi lastnosti, ki sedaj v glavnem prevladujejo v »novem človeku« tehnike in tudi znanosti.

V umetnosti in znanosti je dotik stvarnosti, »Slike stanja sveta« in Stvarstva, odločilna opredelitev o tem, kaj umetnost in znanost sta.

Prava umetnost ima rahel navdih večnosti, tista, ki se ukvarja samo s stvarnim, pa nima veliko možnosti, da bi preživela in se v bistvu ne razlikuje, kaj dosti od zabavne industrije. Meje med njima skorajda ni več.

Ljubezen je ljubezen za nič in se globoko razlikuje od ponižanja ljubezni na seksualne storitve.

Bog je ljubezen in prava človeška ljubezen ni daleč od tega.

2.II. 2010