SPRAVA TEMELJI NA KRIŽANJU – Kako vrniti Slovence h kulturi

Dr. Taras Kermauner

1

Danes je ena glavnih tem na Slovenskem razprava o narodni spravi. Čeprav različni ljudje, o tej temi različno mislimo, jo različno razrešujemo, a tudi pod nazivom narodna sprava, predstavljamo različne vsebine (izmiritev, pomiritev), pa nas vse predmet vznemirja in motivira. Razmišljamo pač o tem, da bi se moralo stanje v Slovenski družbi, pa naj ga imenujemo revolucija ali državljanska ali verska vojna ali razredni boj, nekako pomiriti, tisti, ki so se v tem boju, vojni spopadli med sabo pomiriti in/ali spraviti. Vsekakor naj bi čim prej dosegli novo stanje ideološke enakopravnosti vseh ljudi, družbe, ki ne bi bila več utemeljena na marksistično hilaističnih vizijah, ampak na pospeševanju proizvodnje, na politični svobodi posameznikov.

Da je moglo priti do današnjega vsesplošnega slovenskega konsenza o nujnosti izmiritve, je bilo potrebno precej dela. Najprej je bilo potrebno pripraviti vladajoče sloje, da bi se odpovedali svoji revolucijski zavesti. Idejno različnost Slovencev so ti sloji ali grupe sicer že nekaj časa – v 80. letih – dopuščali, vendar pa šele zadnja leta v politični javnosti, v prvem povojnem času pa pa niti v kulturni elitni javnosti ne. Umetniki in filozofi so si morali sami izboriti svoboden prostor za objavo svojih del, tj. vizij, razlag sveta, razmerij do konkretne slovenske družbe in zgodovine. Ti boji so bili nemalokrat težki, za udejanjevalce svobodnega prostora trdi.

Kar izborijo umetniki in misleci zase, postane kasneje last vseh, splošen družbeni fundus, kot zrak, ki ga smemo vsi zastonj dihati, čeprav ni rečeno, da je povsod enako užiten. Zgodovina zavesti in narave nekega naroda kot velike socialne skupnosti in relativno posebnega kulturnega modela je v veliki meri zgodovina bojev med inovatorji in ustvarjalci novih idej na eni in konservativci na drugi strani. Kar so bili v poganstvu – in so še v vojaških spopadih junaki -, heroji in so v verskih razmerjih svetniki, so v modernih polisih, ki vojskovanje in verskost odpravljajo ali vsaj minimalizirajo, kulturniki, znanstveniki, intelektualci, umetniki, filozofi, tudi časnikarji in politiki Danes jim pravimo civilisti – ker se borijo za civilno družbo.

Miti in življenja svetnikov, epi in legende so opisovali velika dela junakov in posebno pobožnih.. Še zdaj ljudje radi berejo Plutarhove življenjepise velikih Grkov in Rimljanov pa mnoge mnogoštevilne današnje biografije pomembnih mož in žena. Vendar je danes pomembnejše pisanje o delih kot o ljudeh. Sodobna zahodna civilizacija ne temelji na osebnih zgledih, ampak na idejah, na strukturah, na oblikah, na vsebinah. Mitsko in sakralno zgodovino je zamenjala zgodovina idej; ta prikazuje, kako nastajajo nove oblike družbe in zavesti. Poganska in (prejšnja) krščanska zamisel družbe je v vračanju sleherne zgodovine na osnovne, v praviru ali pri Bogu dane modele, zglede. Moderna pa takih prazgledov ne pozna oziroma odprta je nenehnemu preustvarjanju vsega, inoviranju. Vredno ji je, kar je novo; in skorajda samo, kar je novo.

2

Sam mislim, da je prišla tudi moderna zahodna – meščanska, novoveška, inovacijska – etapa do konca; Slovenci jo ta hip vsi navdušeni sicer (ponovno) osvajamo, predvsem s svojo odločitvijo za strankarstvo, za ekonomizem, za politizem, za civilizem, za veljavo javnosti, a osvajamo jo, ko se končuje. Zavednejši duhovi že nekaj časa vedo, da se končuje; zato iščejo drugam.. Eni v pospeševanje samega razvoja; to je smer različnih avantgardizmov, eksterimentalizmov, dadaizmov, abstrakcionizmov – v slovenskem današnjem slikarstvu jih je še vse polno. (A postaja ta smer igračkanje – ludizem). Drugi se vračajo k mitu, v poganstvo; tudi sam sem nekaj časa iskal v to smer. Idejni voditelj tega vračanja je Tine Hribar; zanj so značilne ideologije magizma, misticizma, sakralizma, gentilizma. Slikar Sedej ml. je bil eden tistih, ki so prvi, najgloblje, najbolj svobodno in širokopotezno odprli ta pogled nazaj.

Tretja smer je vračanje h krščanstvu, vendar ne kot ponovitev, že dane zgodovinske podobe krščanstva, posebno pa ne konstantinske ali klerikalne, državne cezaropaptistične -, ploitične ali magijske; za Slovence sta bili v preteklem obdobju značilni obe. In sta tudi še danes: kot krščanski gentilizem. Prepričan sem, da je treba iskati prenovljeno krščanstvo, ki bo sicer upoštevalo nujni delež magično htoničnega v človeku in še bolj politično proizvodno ekonomskega, a si bo to podredilo v duhu vračanja k veri a absolutno in onkrajno.

Sedej ml., ki je tako mogočno lansiral ideje magizma, kozmosa, žive narave, ni ostal zgolj pri tem. Pokazal sem, kako je bilo že na začetku v njem vse troje: nebesa in pekel ko krščanski model, poganizacija krščanstva s svetim Jurijem in zmajem, eksperimentalizem – kdaj je že sestavljal lepljenke in slikal abstraktne slike, se potapljal v primarno naravno magično, vse troje spajal – v umetniško zelo uspešnih inovacijah. A prav zato, ker je bil v tem iskanju izviren, se z njim ni zadovoljil.

V začetku 80. let je zasnoval velik ciklus o narodni spravi – Sedej rad slika v ciklusih, saj mu omogočajo, da znotraj na novo postavljenega okvira preizkusi celo vrsto variacij, domislic, idej, postopkov, vsebin. Ciklusu je dal naslov “Slutnja narodne pomiritve”: pomiritev je širši pojem od sprave. Sprava je predvsem intimno medčloveška ali celo sprava z Bogom, medtem ko pomeni pomiritev politično in socialno predpostavko sleherni spravi.

“Triptih”, ki si ga bomo podrobneje ogledali, je razstavil leta 1985 v Mali galeriji. Razstava je imela velik odmev. Sooblikovala je spremembo slovenske zavesti glede na oceno vrednosti in pomena revolucije/kontrarevolucije.

V triptihu najdem vse troje: naravo s kozmosom, eksperiment – inovacijo in krščanstvo. Ne trdim, da je v njem krščanstvo zmagalo. Triptih sploh ni slika, ki bi hotela biti propaganda za kaj; tudi ne za krščanstvo. Ne bi pa mogel tajiti, da uvrščam Triptih v pojem krščanske umetnosti, v obnovo umetnosti kot krščanske. Vendar ga bom razlagal bolj kot pripravo na novo krščansko umetnost; bolj kot pristno umetnino – kot pomembno umetniško delo -, ki si jemlje za temo ravno soočitev vseh treh omenjenih momentov kot glavnih ne le v povojni slovenski zgodovini – zavesti, ampak kot temeljnih prvin ali modelov celotne človeške zgodovine.

Maksim Sedej yr., Night of Generals, 1970
Tempera on carton, 47,5 x 51 cm

Sedej ml. je moral v sebi obračunati s samoslepilom sakralizma (posvetitve poganske narave) in modernizma, ker je začutil, kam ga – in vse nas – peljeta: v prepad niča, zunajsmiselnosti in nesmiselnosti. Ni smel po najlažji in s tem po napačni poti: da bi se sebi – in osnovnim prvinam – človeštva odpovedal; da bi odrezal, kar je toliko let delal. Kot ustvarjalec in pogumen borec s sabo, ne le z drugimi, je zmogel tolikšen etičen napor, da je oba presežena elementa ohranil, vendar ju je začel preosmišljati. To je najtežje. Da je ohranil logiko in pomen povojne slovenske zgodovine in zavesti, ju ni kot partijski ali klerikalni čistun zavrgel, se ju začel sramovati; ampak ju je postavil na mesto, ki jima gre. V odprto – široko, pluralno, z vitalno močjo narave nabito – celoto sveta, ki se začenja zavedati potrebe po absolutnem.

3

Zgodba Triptiha je jasna: gre za variacijo križanja. Sedej ml se ne zadovoljuje več z vračanjem v pogansko arhaično. Vrača se enako v krščansko – tako v renesanso, v barok, manirizem (Volterra), v kompoziciji, v razumevanje krajine in univerzuma (Carpaccio). Križanje je osnovna tema krščanstva in slikarstva – od starokrščanskih mozaikov prek Mantegne do Rouaulta. Tudi Bernik je sledil isti poti – križev pot v novi šišenski cerkvi.

Ponavljam: pri Sedeju ne gre za epigonsko ali neustvarjalno, za samoizničujoče vračanje k arhaično danim razumevanjem križanja. Sedej ne slika tega, kar sem pred kratkim videl v Jeruzalemu, v cerkvi sv. Križa, kjer so trije oltarji razdeljeni med tri krščanske Cerkve in je vsak od njih ritualni prostor, mesto molitve, sakralizacije. Posebno velik pomen Triptiha vidim v tem, da da sakralizacijo – osrednjo za sakraliste, ki nenehoma ponavljajo molilno geslo: svetost – v oklepaj. Še huje: skoraj jo spodbije. Triptih ne posveča. Triptih analizira. V tem je racionalno hladen, z distanco do predmeta. Ne podredi se avtomaginizaciji, ne nabija molilnega mlinčka, se ne opaja nad lastno izgubo zavesti v podreditvi nezavednemu, naravno podzemskemu, lacanističnemu in/ali heideggrovskemu, svetobitnemu, na-rojenemu. Ne pravim, da je do vsega tega polemičen ali ironičen. Le trezen.

Triptih je natrpan z ljudmi, scenami, živalmi, mesti cerkvami, pomeni. Sedej je nenavadno stremljiv slikar; hoče podati vse. Ves in cel svet. Ne le svet v fragmentih, kot ga zmore dati modernizem. Celota pa je mogoča le tedaj, če je gledana iz absolutne točke ali če je slikana kot absolutno dogajanje: kot dinamična celota, kot zgodovina, ki ima svoj vir in cilj.

Ta cilj je lahko v vsesplošnem užitku najvišjega gmotno telesno duševnega standarda; a to je nazadnje beden užitek, saj more ozdraviti preveliko revščino, kot užitek pa se sam v sebi razkraja. Sili ga v stopnjevanje užitkov – v esteticizem, v sprevrženost slasti. Tu je konec celote. Celota se kaže vse bolj kot ekspanzija uživajočega jaza; ves svet je reduciran na posebni jaz; vsa zgodovina je le zgodovina jazov, kar pomeni: svet kot pluralizem hedonističnih fragmentov.

Sedej je prezahteven, da bi se hotel ustaviti pri tej skromni, čeprav na videz bleščeči stopnji. A koliko današnjih slovenskih slikarjev ostaja zgolj tu: v cizeliranju zasebnih svetov, v boju – prepiru med temi individualnimi fragmenti, ki iz soočanja posameznih svetov, nujno sledi

4

Eno od sporočil Triptiha je gotovo: noben cilj ne sme biti dosežen z umorom! Torej: ravnajte se po peti božji zapovedi: Ne ubijaj! Prav zato slikar odklanja vsakršno militaristično rešitev, nasilje: uresničevanje Novih svetov s klanjem in pobijanjem.

Drugo sporočilo: nihče od vas, ki se borite za zgolj tosvetne cilje, nima in ne more imeti prav! Kajti, kar počnete, je le premočevanje. Vsaka nova družba – tudi nova oblika naroda, recimo slovenska nacionalna država – je že v naprej gnila, puhla, nična, če temelji na umorih; kolikor temelji na nasilju, toliko se bodo njeni temelji posedali in se bo kazala kot (samo) slepilo.

Prav sploh ne more imeti noben človek zase, iz sebe; kajti vsak izhaja le iz lastne koristi, pa naj bo še tako moralen. Prav, ki je zares trden, je globlje narave. Ni zunaj človeka; vendar pa ta človek, s katerim se vsak posameznik istoveti in ga posnema, ni zgolj človek. Je bogočlovek, je Bog, ki je postal človek – A komu danes to dopovedati?

Sedej kaže – V Triptihu -, da tega bogočloveka ljudje sploh ne vidimo, ne opazimo, vsaj večina ne, – tista zavest, ki je vodila boj z marksističnim totalitarizmom v imenu osvobajanja ljudi in narave, a pri tem razbijala en ateizem z drugim.

Kristus je na vseh treh slikah Triptiha. A kot da je zaman. Na prvi ga vojaki – delno spominjajo na partizane, osrednji je v nemški uniformi – blokirajo. Nemec mu preprečuje premik, z roko ga zadržuje, čeprav ne ve, koga zadržuje. Partizani stiskajo k sebi svojo uro – vero v svojo prihodnost; ta je danes razpadla. Eden dviguje roko kot gesto zmagoslavja. Drugi kaže na tovariša z uro, na to – na svojo iluzijo -, da je zgodovina prihodnosti v njihovih rokah. Da je vse njihovo: cerkve in vasi, hribi in živali. To je njihov Vse: vse imeti podrejeno, v lasti.. Vse, tudi jelene. Zato ima Triptih naslov: “Lovci na jelene”.

Jelen je simbol bogočloveka, le da tega nihče od sodelujočih ne ve. Jelen je zamenjava za samoroga, ki ga je opeval Strniša. Jelen ni več tiger, ta strašilna sila samobitne narave, barbarstva in paleolitskosti, nomadstva. Jelen je – v tem sklopu – žrtev vojščakov, divjakov, dezindividualiziranih; imajo bele, voščene, poenostavljene obraze in osebnosti. Podobni so si in isti. So le udje enega in istega, razredno partijskega posvečenega telesa.

Jelen je osrednji simbol Triptiha; le dešifrirati ga je treba. Jelen je alter ego bogočloveka. Na vsaki sliki Triptiha nastopata oba; se med seboj tolmačita. Jeleni, ki se vzdigujejo v ozadju slik, čakajo na strel, na zakol, nato v smrtnem kriku dvigujejo glave in naskakujejo z glasom in telesom nebo. Mrtvo, zaprto nebo, kot je učil eksistencializem? Ali pa je Sedej stopil za korak dlje od črnega eksistencializma v območje rešitve.

5

Na prvi sliki Kristus čaka na sodbo, na izvršitev kazni. Na drugi je že križan. Na tretji snet s križa, položen v grob. A na vseh treh slikah se z njim dogaja isto. Niti ga ostale figure s slik ne križajo in ne snemajo. Na drugi visi na križu na levi strani slike, a je razmerje med njegovim telesom in telesom militarista, ki čuva prihodnji čas, povsem nenavadno. (A se vidi, da je ta že potrošil čas – ura kaže deset minut čez dvanajsto, celo Hitler pa je imel april l. 1945 le za pet minut čez dvanajsto; slovenski militaristi so očitno še bolj vztrajni.) Telesi sta razvrščeni drugo ob drugo, kot da ne živita v istem prostoru; kot da nista iz istega dogajanja. Sicer je poanta tudi drugih likov Sedejevega Križanja v tem, da se ne ujemajo, da imajo različne ritme in pota – kar vse je globoko pomenljivo: po revoluciji se je družba tako razsula, raznesla, dekomponirala, razglasila, da je vsakdo drugemu tujec; da živi vsakdo od nas v drugem – zgolj zasebnem času. Ne le, da ni med nami ljubezni in/ali solidarnosti; ampak je naš svet fragmentiran in razsekan. Živimo v kosih, v cunjah. Torej lumpenizirani.

Kristus je pripet na razhajkani svet, a je vendar v njem. Nebo se mu ni odprlo. Morda prav ta hip kliče Očetu, zakaj ga je zapustil, izraža svojo žalost do smrti. Na tretji sliki pa je prav v času, ko še ni vstal od smrti in ko je vera vanj, v njegovo oblast nad smrtjo, celo pri učencih uplahnila. Sedej slika torej najmanj vedre, najbolj kritične trenutke vere in krščanstva, človeštva.

Razumljivo. Kritika lažne eshatologije, navideznega mesijanstva, s katerim je marksizem leninskega tipa ljudi prepričeval v porajanje idealne družbe, a so namesto sveta sreče doživljali strahovlado in obup, ta kritika je po vojni v delih liberalizirajoče slovenske kulturniške zavesti dokazovala, da ni nobene absolutne prihodnosti, da je vsako nebo zaprto: da sta na koncu vsega smrt in nič. Če je hotel biti Sedej pristen, je moral nadaljevati prav tu; te črne resnice slovenske zgodovine ni smel ne preskočiti ne prečrtati. Postaviti temelje novega v bližini vprašljivega; a ne na vprašljivem.

Bogočlovek ni vprašljiva točka. Le njegov pomen – smisel – je zakrit. A do novega pomena ni mogoče priti, kar tako čez noč, z odrezanjem starih pomenov. Treba je iskati – v njegovi bližini. Najprej analizirati, kakšno je stanje, nato snovati izhod.

Slovenska kritična misel je v začetku 80. let veliko govorila o praznem mestu, ki da je v sredini sveta; sam sem bil prvi, ki sem to prazno mesto postavljal v sredino civilne družbe. A ni v sredini sveta; v središču sveta je absolutnost. Civilna družba pa je kot povsem relativnostna nekaj po naravi drugega kot božji svet. Tega ni mogoče zvesti na empirični, civilni, telesni, vsakdanji, duševni, zgolj ta svet.

Sedej je tudi pravičen: slika položaj vmesnosti. Že vidi, kaj je – bo – slovenska civilna družba: raznoliko mnoštvo posameznih, ki s med sabo ne ujemajo v ničemer. Sedej ve, da bo za to, da bi se spet vsaj nekoliko ujeli v isti prostor, v tisto pozitivno zgodovino, potrebno nekaj neprijetnega: nacionalizem, tudi krščanski. Spet bodo Slovenci vihteli zastave, eni takšne z zvezdo, drugi drugačne, eni risali na zastave cerkvice, drugi kmetijsko idilo. Spet bo postala Slovenija podalpsko zaprta, nabita s čustvi etnocentrizma: kozmos, ki se je pred leti že tako sijajno odprl – kozmopolitizem -, se bo spet zaplankal: ves svet bo spet le svet pod ljubljanskim gradom, pred frančiškansko cerkvijo, pod Prešernovo glavo, pod Iskrino .- zdaj že prodano – in Bančno stolpnico. Spet se bomo gnetli drug ob drugem, kot se vidi iz zadnje slike Triptiha. Zmanjkovalo bo celo zraka.

6

V središču prve slike je nemški vojak, ki kaže hrbet občinstvu. V sredini druge je leninski zmagovalec oziroma trio s tem zmagovalcem, z nekom, ki spominja na ruskega oficirja (na kapi ima komunistično zvezdo), in stran obrnjenim Nemcem. Očitno so skupaj zasedli center sveta, se vsiljujejo za njegov smisel: kot sila vojaškosti. Škof je ekscentriran v desno. Poleg njega pa nerazločna figura, nekak rabelj ali neandertalec, vsekakor zver v človeški podobi, ki s krempljastimi rokami – šapami – čaka, da bo pospravila z druščino izgubljenih

Sredina tretje slike je še bolj povedna. Vojaka sta obrnjena proč. Ni praznega mesta, zasedajo ga militaristi. Prazno mesto je zmerom prostor, v kateri bodo prej ko prej vdrli militaristi, pohlepneži, vsiljivci, nasilneži. Zato rešitev za človeštvo ni v držanju praznega mesta – v civilni družbi -, ampak v polnem – zapolnjenem – mestu; le da ga ne zapolnjuje despot, pač pa bogočlovek, odrešenik, tisti, ki ni od tega sveta, ki ni podvržen zakonom težnosti, poželjivosti, polaščevalnosti in zmore zmagati nad smrtjo. Tu se zastavi osnovno vprašanja: ali je zmožen vstati od smrti?

Danes, ko pišem ta esej, je veliki četrtek: čas tik pred vrhuncem Jezsovega trpljenja in smrtjo. Velika noč z vstajenjem bogočloveka sledi šele čez tri dni; leži v prihodnosti. Danes smo še soočeni s strahoto sveta, s podlostjo ljudi, z izdajo učencev, s strahom nas vseh, ki smo le ljudje, s pešanjem vere v človeka, ki se razglaša za Boga. Danes se zdi nebo nad nami zaprto. Jutri pa je čas, v kateri je treba verovati. Vstajenje je onkraj smrti, torej s človeškimi sredstvi nedosegljivo. Odkriti ga ne more analiza; le vera, le takšna verska – krščanska – umetnost, ki slika notranjo vero, moč čudežne odrešitve.

Sedej s tem ne reče zadnje besede. A ne propagira zaklenjenega neba. V sredini zadnje slike se sicer zgošča tema; a to je lahko tema zadnjega dela noči pred jutrom. Svitanje je zmerom bolj presenetljivo, ker sledi najhujši temi in molku

Renesansa je zmogla slikati vstajenje po križanju. Tudi Rembrandt. Še Van Gogh, čeprav že na meji magizma-naturizma. Zadnjih sto let tičimo globoko v temi: v času, ko se upanja topijo ali prenapihujejo kot lažne obljube krivih prerokov. A ne pozabimo, da je to čas, ko Kristus moli – za vse nas – v vrtu Getsemani.

Sedejev Kristus ne moli. A se ne pritožuje. Sploh se ne upira. Sledi scenariju, ki je bil – po prerokih – napovedan. Ve, da mora iti skozi dobo molka in zapuščenosti, ki se zdi temačna do smrti. A obenem ve, da bo na koncu sledilo vstajenje, tj. zmaga nad smrtjo. Ne ideološka zmaga nacionalizma, klerikalizma, leninizma, ki zmagujejo le nad narodovim sovražnikom, nad razrednim tekmecem in krivovercem. (Ta tretja možnost je lažikrščanska; je pa sakralistična. Božje zamenuje s svetim) Ampak zmaga nad tem svetom, nad njegovo telesnostjo, snovnostjo in duševnostjo, če je vezana zgolj na predmete in potrebe tega sveta.

Vstajenje bodo slikali slovenski slikarji – upam, da tudi Sedej -, ko bo napočilo Velikonočno jutro. Kdaj bo to ne vemo. V to jutro je mogoče le verovati, upati, ga čakati – z dolgo sobotno vigilijo. Vse naše življenje na tem svetu je treba razumeti kot velikonočno vigilijo. Absolutna svetloba čaka onkraj smrti.

7

Kozmocentrizma ne bo več. Morda na Sedejevih slikah še ni kristocentrizma v polnem pomenu besede, pa vendar: Kristusovo mrtvo ali na smrt pripravljajoče se telo ni dokument bogočlovekove nemoči, ampak opozarja, kaj se tu – sredi sveta – dogaja. Slika govori: glejte in razumite! Bogočlovek ni eden med nami, le uniforma ali funkcija, ki se da nadomestiti. Vse družbene vloge in nazadnje tudi vse zasebne duševnosti so prazne, so le videz emblemov in oblek. Resnično in večno – resnično, ker je večno – je le tisto, kar je skrito v truplih in pod mondurami. Kar pa je absolutna notrina, je lahko le božje, torej neumrljivo. Telo sprhni. Na tem svetu ostane le pepel. A ostati mora nekaj absolutnega, če nočemo, da zmaga nihilizem. Ostane večna duša. Sedej ji s Triptihom pripravlja pot, da se bo – na Velikonočno jutro – razkrila.

Zavedimo se, da so vsa jutra, ki so zgolj naravna, navidezna in lažna. Tudi o tem sporoča Sedej. Na spodnji strani slik Triptiha so pomladna jutra, so otroci z zastavami, je vtis, kot da smo končno zakoračili v zares Novi svet. A je ta vera samospodbita že na drugi sliki, kjer nosi deček v eni roki zastavo, v drugi pa krokarja, znamenje smrti, ponesrečenosti, konca. Deklica in deček na desni strani druge slike sta že le na pol svetla. Njun pogled že strmi v prihodnost. Na tretji sta nam obrnila hrbet.

Vse, v kar smo zgolj prazno verovali, nam obrača hrbet – obrača ga sebi, svojim pričakovanjem. Medtem ko je bilo na drugi sliki še vse polno človeških obrazov, čeprav zreduciranih, na zadnji sliki tudi ti in takšni izginjajo. Varovalec časa – v prihodnosti kaže uro, s katere so kazalci popadali; čas se je ustavil. Sam čuvar se je kot polomljena lutka nagnil v stran. Dva preostala obraza sta v sliko zajeta samo še na pol. Deformirani smo, razsekani, polovični; komaj življivi. Edino, kar še zmoremo, je morilska sla: da ubijamo jelene, simbole božjega. In da kasiramo, kar smo sejali in sadili: bogočlovekovo truplo. Trupla.

Vidimo, da je napočil tudi drugi letni čas: zima. Drevje je golo, Rasteta osat in trnje, kvečjemu lovor v slavo smrti. Otroška vera v vstajenje Slovenije – v odrešenje naroda-, ki je sakralistična nacionalno maginiziranega iredentizma, je prazna idila; otroci so brez obrazov. Če bi jih pogledali od spredaj, bi videli, da imajo morda lica krvnikov-barbarov. Avseniški – profesionalno dognani – svet je potrošno uživaška ideološka iluzija podalpskega slaboumnega idilizma, ki je plakat na steno, ob kateri streljajo žrtve: jelene.

A ti otroci niso zli. Čakajo – kot tabule rase, ki nočejo nositi bremena preteklosti – na čas, ki pride. Statizirani so, umirjeni, antidinamični – kot da so ( in so) zunaj časa. Kajti tosvetni čas je s smrtjo bogočloveka končan. Začenja se drugačen čas pričakovanja konca tega sveta in vstajenja Nove zemlje.

8

Opus Sedeja mlajšega je največji opus kakega slovenskega slikarja povojne generacije. A v njem se ne razodevata le neznanska domišljija in ustvarjalnost. Ni le eksplozija daru in vitalnosti. V sebi ima jasno smer, busolo. Iz zelo različnih, a bistvenih prvin sestavlja razčlenjeno celoto slovenskega in vsega človeškega sveta.

Bulovčeva je z Jeremijem in krščanskimi liki izbojevala zmago veri v Duha, v moč Upanja. Vendar je – pol stoletja prej – mogla in morala izbojevati v strašnem boju na življenje in smrt; zato je njeno slikarstvo črno-belo. Šlo je za biti ali ne biti. Tedaj se je bilo potrebno odpovedati vsej barvitosti pluralnega sveta, civilni družbi, lepoti videzov. Nastala je mogočna kompozicija Kristusovega trpljenja iz l. 1941/42, objavljena v zadnji številki revije Borec.

Maksim Sedej starejši je z lesorezi Boga v Trbovljah nekaj let pred tem izpričal – podobno kot njegov kolega Mrzel – držo krščanskega komunizma ali komunističnega krščanstva. Brez te drže ne bi bilo revolucije. A realna revolucija na Slovenskem je pomenila umor te drže: krščanstvo se je preveč klerikaliziralo, komunizem staliniziral.

Sedej ml. je povzel vse, kar je nastalo tudi ob Bulovčevi in Sedeju starejšemu: tako Ciuho – tega je že napovedal – kot Pavlovca, tako Kraševčevo kot Španzla. Uokviril je pluralni svet, a pokazal, kaj mu manjka, če bo šel po poti užitkov (Španzel) in magije Kraševčeva), zaupanja v naravo (Pavlovec) in samorazkrinkavanja lepote oblasti (Ciuha); če ne bo vrnil blagega upanja v čudež vstajenja od mrtvih (Sedej st.) in odločilno etično verskega boja med dobrim in zlim. (Bulovčeva slika zmago svetniških herojev, ne poganiziranih)

Smo na meji, kjer se razum in vera, analiza in upanje, relativnost in absolutnost dotikata, tolčeta in prepletata.

Srce in Oko, Obzornik Prešernove družbe, september 1990