O Slikarskem opusu 1955 – 1990, Maksima Sedeja ml – STOPNJA POVOJNE SLOVENSKE ZAVESTI

DR. TARAS KERMAUNER

Kako vrniti Slovence h kulturi

1

Mnogi menijo, da je narod velik, če je zmožen velikih kolektivnih dejanj – predvsem gospodarskih in vojaških osvajanj. Meni je bližja druga možnost: da ga sestavlja nadpovprečno število velikih osebnosti, ustvarjalcev: od znanstvenikov in umetnikov do verskih reformatorjev in prerokov. V prvem primeru smo ljudje masa, ki melje ta svet, v drugem je narod svoboden ali vsa manj nasilen prostor, v katerem se razvijajo posamezniki in rastejo njihove konkretne vizije, zamisli, svetovi. Srečujemo se svobodno in strpno.

Današnja panpolitizacija Slovencev, ki je po dolgi zablokiranosti tovrstnih političnih pobud in svoboščin zanorila ves narod, ni brez pozitivnih nasledkov; vsaj oblast bo bolj (samo)nadzorovana in racionalna, manj ideologizirana in fevdalna. Se bo pa nadaljevala težnja, ki je že več kot četrt stoletja na delu; pomasovljenje slovenske zavesti, vladavina povprečnih vrednosti in kolektivnih proizvodno-potrošniških ciljev, telesnega ugodja, gmotnih užitkov. Povečala se bo proizvodnja potrošnih dobrin. Družbena organizacija bo postala bolj funkcionalna. Pri tem se bo družba sicer rasplastila, vendar ne po merilih močnih osebnosti, ki jim uspeh v družbeni tekmi in prizadevanju po širjenju lastnine ni cilj, ampak po strokah, vlogah, funkcionalno; v bistvu le na videz. Družba socialne blaginje, h kateri večinsko danes stremi slovenski narod, želeč posnemati zahodnoevropsko pot, je in bo obenem tudi družba sicer zelo visokega, tudi intelektualno-kulturnega standarda, pa vendar le takih individualnosti, ki jim gre v najboljšem primeru za inovacije, v glavnem pa za izdelavo in obrambo lastnih posebnih svetov. Žal so njihove posebnosti delane po splošnem socialnem modelu. So dopuščene in zaželene; so različnosti v enotnem toku; so nepomembna odstopanja od osrednje matice, ki daje normo. Zagotovo gre v takšni družbi le za novo obliko nenavadno močnega konformizma in konvencionalizma. Politično – strankarska svoboda se bo kmalu pokazala kot abstrakcija, kot goljufiva zamenjava močnih življenjskih svetov s kulturno visoko simuliranimi nadomestki.

Vzemimo primer s področja slikarstva. Znamenita Ljubljanska šola, izdelovalka visoko kvalitetnega esteticizma, ki je dvigovala kulturno raven in čutno uživaško dojemljivost nastajajočih elit sredi lumpenrevolucije, zato jo je uradna oblast krepko podpirala, ni ustvarila velikega individualnega in osebnega opusa. Skrbela je za visoko povprečje, omogočala vsem, ki so v nji sodelovali, ugled in gmotno preživetje, a je obenem od svojih sodelavcev terjala, da se odpovedo močneje in drugače (recimo versko) izraženim individualnostim; da ohranjajo svoje posebnosti v mejah šole in toka. S tem je po drugi – po odločilnejši – strani zniževala raven, ki bi jo morali Slovenci dosegati. Čeprav se je zdelo, da nadomešča barbarstvo s kulturo, je spretno izdelovala novo kolektiviteto, namesto da bi spodbujala močne in izvirne osebnosti, ki so bolj osebe kot psihologije.

To je mogoče le v nesoglasju s kolektivno konvencijo, le v distanci do prevladujočih estetskih in drugih tokov, ki kot množični despoti vzpostavljajo socialne kalupe in krnijo svobodo in domišljijsko moč oseb(e). Oseba, ki se spusti v boj s konvencijo in v tem boju vztraja, mora biti zanesljivo močna in ustvarjalna, saj daje prav ona norme, ki jih potem drugi “kradejo”, povzemajo, delajo za splošne, ko jih obrusijo nepodredljive enkratnosti, jih naredijo prebavljive za normalno sprejemanje – použivanje – večinskega občinstva, gledalstva.

Pred sto leti so bile takšne močne in konfliktirajoče osebnosti Jakopič, Grohar, nato Smrekar, Pilon, Kralja, Kregar; da o Plečniku ne govorimo. V zadnjega četrt stoletja sta takšna zagotovo Maksim Sedej mlajši in Franc Zupet-Krištof; a tudi Marko Pogačnik.

2

Maksim Sedej mlajši je sin Maksima Starejšega; del očetovega slikarstva sem obravnaval ob Mrzelovi knjigi “Bog v Trbovljah”. Težko si je misliti večjo razliko, kot je med očetom in sinom. Po očetu je sin dedoval izjemno občutljivost, slikarski dar, inteligenco opazovanja. A medtem ko je oče nežen, miren, zadržan, lirično kontenplativen, dober, žalosten, komoren, je sin silak. Malokatero slikarstvo na Slovenskem je tako vitalno, ekspanzivno, udarno, viharno, sicer z izjemnim posluhom za tenčine narave pa vendar v silovitem sozvočju z mogočno silo kozmosa, dejavno, bogato orkestrirano, simfonično. Oče je veljal že od začetka za izvrstnega slikarja; priznavali so mu visoko ceno, ker zaradi prijaznega značaja ni nikogar ogrožal; a so ga zato odrivali na rob. Sedej starejši je to vlogo obrobneža vse bolj sprejemal. Vse drugače sin.

Neprilagodljivi in nespravljivi značaj mu je že od začetka ni dopuščal, da bi se podredil normi, ne množično-revolucionarni, kaj šele uradni. Kar je zamislil in v slikah nakazal, je bilo zmerom znamenje, ki so ga drugi najprej odklanjali, nato pa deset, dvajset let kasneje sprejeli, a pri tem že pozabili, kdo ga je prvi naslikal, oziroma delali so se, kot da tega ne vedo ali da prvega znamenja ni bilo. Kadar so povprečneži v večini – to pa so zmerom -, ne določajo le veljavnih norm, ampak zmorejo tudi zamolčati, kar jim ni povšeči. Zbrisati ne. Delo je tu. Pride čas, ko prihodnost ugotovi, kdo je in kaj in kdaj naslikal. Vendar so takšne ugotovitve pozne. Marsikaterega močnega slikarja ne dosežejo več.

Sedeju mlajšemu očitno energije in navdiha še ni zmanjkalo; ne bojevitosti. Vztraja, dela, pušča znamenja ob poti. Prisilil je sicer strokovne kroge, da ga upoštevajo, razlagajo, pa vendar ne vejo z njim kaj početi. Kdor vidi predvsem kolektivni tok in je fasciniran od množične sile, je bolj ali manj slep za veličino, ki noče stopati na čelu tropa, ampak išče v samoti.

Sedej ml. je bil eden prvih, ki so na Slovenskem uveljavili abstraktno slikarstvo oz. njegov pomembni del: kozmos. Ko je Bernik iskal tkivo zemlje, se je Sedej ml. odpiral kozmičnim daljavam in posebej neznanskim razmerjem. Bil je med prvimi povojnimi slovenskimi slikarji, ki je razumel, kaj je ta kozmos : praznina, nič; bil je s tem eden prvih znanilcev slovenskega nihilizma. Ne njegov ideološki prerok, ki bi vse veliko zniževal na nič, na najmanjšo mero. Narobe; Sedej je velikodušen. V niču je videl silno možnost: ogromen – absoluten okvir, znotraj katerega se da ustvarjalneje, manj podrejeno živeti in fantazirati. Pozneje je ta okvir postopoma napolnjeval, dokler ga ni s slikarstvom zadnjih etap do kraja napolnil. Šlo je torej za instiktivno rast, pripravljanje terena za zadnje vrhove lastne – in slovenske – ustvarjalnosti.

Sedeju so zamerili predvsem to, da svojih slik ni obrtno do kraja scizeliral, gladil, perfekcioniral. Ljubljanska šola je gojila ravno to vrednoto: najvišjo obrtno popolnost. A to je dosegla za ceno izgube fantazije in svobode. Sedej se je prav temu uprl. Hotel je svoboden razcvet zvoka, barve, linije, lika. Vedel je, da živimo v dinamičnem času, v katerem se tre idej in čustev, užitkov in vrednot. Ni mu bilo, da izolira eno od teh in jo brusi do večnosti; da naslika estetsko popolnost reducirane forme. In imel je prav. Ljubljanska šola se je – kot ves ludizem in esteticizem – kmalu izpraznila, se je začela v sebi ponavljati. Kaj naj počnemo z lepimi oblikami, ko pa so brez duše.

3

S Sedejem sva približno iz iste generacije. Njegovo umetniško delo zasledujem iz bližine in podrobno skoraj že tri desetletja. Komentiral sem ga javno, ko sem odpiral njegove razstave; in več zaporednih faz. Zato ga poznam od znotraj.

Nihilizem, ki sem ga omenil, je vsebinska oblika slovenskega kulturno-idejnega osvobajanja od uradnih, slabih, napačnih norm, od blokirajoče marksistične ideologije, ki je ponujala neuporabljive vsebinske orientirje. Tedaj še nismo vedeli, kam pelje nihilizem; kakšna je njegova prava narava. Ker smo že razumeli, da bi bila obnova liberalizma epigonska – liberalni svet se je uveljavil že pred vojno in v avstrijskem obdobju slovenstva -, žal se tega današnja slovenska politika premalo zaveda, smo hoteli dati liberalizmu oz. osvobajanju – libertinstvu – globljo vsebino. Razumeti ga – razumeti ta svet – kot bit, s tem pa kot resnico biti: kot nič. – To je Sedej ml. izvedel že na svojih prvih kozmičnih slikah na prelomu 50. v 60. leta.

Umetnost ima vedno prednost pred filozofijo. Filozofija stremi za čim večjo jasnostjo in dokončnostjo razlage; umetnost pa ohranja možnost najrazličnejših razlag; svet ohranja odprt. Slovenska filozofija je bila pred četrt stoletja preveč navdušena nad odkritjem niča in moralnega relativizma. Res sta obe odkritji osvobajali od marksistične doktrine, dajala sta prostor užitkom in svobodi pluralističnega dojemanja sveta. Žal pa to ne le da ni dovolj; je – na dolgi rok – celo hujša pomota od napačnih fanatizmov. Marksizem je pomota. Nihilizem pa ni pomota. Je spoznanje, da sploh ni mogoče nič drugega na tem svetu kot mnoštvo različnih pomot. Seveda: na tem svetu.. Liberalizem prizna zgolj ta svet. Ta svet pa je pod premočevanji, pod boji za oblast in lastnino in užitek – za (ob)last in (s)last – ječa, v kateri so vse človekove akcije fantazme, sanje, želje, izmišljotine; torej napake.

Umetnosti, posebej pa Sedejeve, ki je bila – in ostaja – tako vitalno živa, necinična, nemelanholična, odprta in sveža, ni mogoče reducirati na izražanje nihilizma. Zmerom je bila še nekaj zraven. Prazni kozmični prostor, ki ga je slikal Sedej pred tremi desetletji, ni bil le znamenje niča, ampak nov prostor svobode in s tem nov okvir, znotraj katerega se je dalo izdelovati nove svetove. In ti svetovi niso le napačne izmišljije. So tu kot slikarska dela. A tudi to ne bi zadoščalo; kot taka bi bila le dokumenti, psihogrami in sociogrami. So jasna znamenja slovenske poti, poteka slovenske zavesti, iskanja in preživljanja na poti k cilju: da bi našli pravo bit. Zadnje Sedejeve slike so že v tesni bližini prave biti.

4

Sredi 60. let je Sedej ml. naslikal znameniti sliki, ki sta naredili tudi filozofsko epoho; prvo je naslovil “Puščava raste”, bila je variacija na Boscha, na paradiž-pekel, druga je kazala na boj ned Dobrim in zlim, med sv. Jurijem in zmajem. Šlo je za triptih. Na zadnji sliki triptiha se pretvori zmaj v Jurija in Jurij v zmaja; pride do nerazločljivosti med njima.

Puščava raste je Nietzschejev izrek; prav tedaj se je začela epoha slovenskega ničejanstva, ki še zdaj ni končana, le skriva se pod kozmocentrizmom in sakralizmom. Urbančič je na osnovi Sedejeve slike napisal bliskav in pomemben esej, ki ga je naslovil Morala je amorala. Poleg kritičnih osti, s katerimi je podiral vladajoči neustrezni marksizem, postavljanje napačnega dobrega zoper napačno zlo, je filozof v tem eseju slovenski nihilizem odločno radikaliziral. In se s tem oddaljil od slikarja. Medtem ko je bilo mogoče triptih brati pred četrt stoletja kot zagovor nemožnosti, da bi imelo Dobro in Pravo jasno obliko, trdnost, trajnost, prepričljivost, obstojnost, ga je danes mogoče brati povsem drugače, celo nasprotno: kot kritiko nihilizma, indiferenciacije, dejstva, da postaja vse eno oziroma vse, kar počnemo – etika -, vseeno, poljubno, brezoblično, magmatično svobodno, igrivo, nično. Slikar sam danes razlaga to in podobne svoje slike: sila poskuša prevzeti vlogo vesti; ali v takšnem sistemu se razrašča puščava.

Ocena omenjenih slik – in razprav – je odvisna od tega, kam so te slike – in razprave peljale; oziroma od tega, kje stoji danes ocenjevalec. Če še zmerom stoji na liniji nihilizma, kvečjemu ničejanstva, ki je filozofska utemeljitev boja za moč in s tem tudi današnje slovenske panpolitizacije, potem vidi postopno napolnjevanje začetnega – Sedejevega – praznega kozmičnega prostora le kot dogajanje v istem: vesolje se širi in oži, pulzira, živa sila – dobiva zdaj te, zdaj one oblike, vse je spremenljivost narave, a vse to so le barviti videzi bistva-biti: niča. Po tej liniji se ni mogoče ogniti nenehni obnovi ludizma, bodisi žalobnega (Hribar) bodisi naivnega (Jesih).

Sledeč tej liniji so tudi krščanski simboli, ki jih je Sedej ml. upodobil na omenjenih slikah, navidezni, lažni; paradiž in pekel sta fikciji, sta območji, ki se zamenjujeta, kajti po strukturi, da je morala amorala, je tudi paradiž-pekel in narobe. Se pravi, da ima Nietzsche nepopravljivo prav: puščava raste. V puščavi je mogoče, kot je pokazal Deluze, le nomadstvo, protejsko iznajdevanje novih oblik in vsebin, a le kot videzov istega krogotoka, beganja – blodnje – po puščavi.

Krščanski simboli se vračajo na najosnovnejše, na poganske: na sv. Jurija in zmaja. Začne se dogajati velika repoganizacija slovenske zavesti v 60. in 70. letih. Prav ta – s Šeligom, Šalamunom, Jovanovičem idr. – daje navidezno in močno vsebino praznemu kozmosu. Oblikuje se tisto, čemur rečejo , danes magični ideologi kozmocentrizem. Središče sveta ni ne v Bogu ne v človeku, ne v Dobrem, ne v Resničnem, ampak v življenju samem, ki da je samo na sebi sveto.

Maksim Sedej yr.: Composition 1960
Anilin colour on paper, 28,5 x 34 cm

Trije veliki slovenski umetniki tega – in kasnejšega – časa (Strniša, Sedej ml., Marko Pogačnik) so sprožili ta proces, a so ga tudi obvladovali in preusmerjali. Strniša se je z “Ljudožerci” približal celo krščanstvu. Pogačnik sodeluje pri zidavi cerkev, njegovi kipi dobivajo vse bolj versko krščansko vsebino; kipar tudi javno izjavlja, da je kristjan. Kam je pripeljala pot najbolj svobodnega, vitalnega, živahnega, mnogostranskega med njimi, Sedeja, bomo videli, ko bom obravnaval – v naslednjem eseju – njegove slike iz 80. let.

5

V drugi polovici 60. let se je večina mlajšega slovenskega slikarstva usmerila v abstrakcijo; ta je pač zmagala in postala nova norma. Razumljivo, da je takrat Sedej že prekinil z abstraktnim slikanjem; izdeloval je tisto, kar je začelo prodirati v slovensko zavest šele kasneje, v 70. letih: nekak pop art. A na tem mestu me ne zanima slogovna analiza Sedejevih slik. Razumevam in razlagam jih kot znamenje časa, koz oblike dogajanja duha v tem času, obenem pa kot bistveno več: kot znamenja na poti k resnici, ki ni nič. Torej ne kot estetsko igro ali vprašanja stroke; ampak kot moč, ki se bori sama s sabo, s svojimi slepili, a zmore skoz megle samozapeljevanja najti jasnino.

Danes se Slovenci najbolj bojimo vojaškega udara, puča, ki bi ga izvedli militaristi. Celotna slovenska zavest je ostro razpoložena zoper vsakršen militarizem. Danes si to upa javno izraziti. Danes je to vsesplošna norma. Bistveno drugače pa je bilo pred več kot dvema desetletjema, ko je slikal Sedej ml. ciklus svojih generalov, neverjetno podobnih Leninu; torej tudi lažiprerokov, magičnih ideologov, ki so zapeljali človeštvo – Slovence – na napačno, celo zločinsko pot.

Ti generali so podobni lutkam in zločincem. So brezosebni in hladni, za živa mrtvi in nosilci moči, vloge in skrite vladarske strasti. So simbol terorja: sistema in življenja, kakor smo ga tako Sedej ml. kot jaz in skupina, s katero sva se družila, ocenjevali. So naši šefi, ki nas silijo, da bi bili od njih popolnoma odvisni; da bi bili lutke brez možnosti vladanja ali pa z vladanjem navzdol.

Maksim Sedej yr.: There was a tiger 17. VII.
Oil on canvas, 50x50cm, 1974

Sedej ni s temi slikami le kritiziral; ni hotel biti – niti predvsem – polemik. Kazal je svet, kakršen je; v katerem smo se znašli. Mehaniziran, kompjutiteriziran, hierhariziran, refevdaliziran, lumpenproletariziran, pozunanjen in posreden – mrtev svet. Puščava je že toliko zrasla, da ni več boja med dobrim in zlim, ne zmaja ne osvoboditelja, junaka in pošasti. Vse je kemično čisto, higienično zloščeno, ostajajo le uniforme in odlikovanja, epolete in drugi zunanji znaki – emblemi – izpraznjene družbe. Kdor se je napotil po tej poti podružbljanja, družbenega interesa -, je moral nujno končati v sformalizirani in nečloveški normi, kakršno sta kmalu za tem – komaj pol desetletja – uveljavila dogovorna ekonomija in samoupravni socializem Pisemskega obdobja. Slikar je to brez patosa državljanske vojne, brez velikih spopadov, niti s pošastnimi policijsko sodnimi procesi ne več, ne z Golim otokom ne z dahavci. Ampak na videz in navznoter spoliran civiliziran puhel svet izmišljene idealne čistosti, ki je grozil uničiti sleherno svobodno pobudo, strast, čustvo, lepoto, pristnost.

6

Maksim Sedej yr.: Nothing new about the nature, View in Fountain Green
Oil on canvas, 135×270 cm, 1977

Sledim bistvenim stopnjam povojne slovenske zavesti; zgodovinske, ne politične.

Začetni Sedejev kozmos je imel v sebi dve možnosti: izpraznitev v nič, ki je resnica nasilja ( to je dana, uradna in programirana slovenska družba) – svet generalov. In preselitev v svežo, svobodno, čisto, lepo, jasno, fantastično naturo.

Sedejev posluh za takšno naravo je izjemen. Znal jo je upodobiti v zelo različnih oblikah. V istem času, ko podaja generale, opozarja, da ljudje ne bomo preživeli, če ne bo v nas in med nami ljubezni. Riše serijo t.i. cvetličnih ljudi, nežnih deklic, ki rastejo iz cvetnih čaš, podobne že na pol angelom, in se lovijo po svobodnem zraku, a ne z namenom užitka v ludistični igri vseniča, ampak iz svoje osnovne nedolžnosti.

Naenkrat je nihilistična linija zavrta. Puščava ne raste več. Cvetlični ljudje sicer še niso angeli. En njihov del je še odvisen od intimistične slovenske povojne zgodovine, od tiste, ki se že spočetka ni hotela podrediti partijski masovnosti (od Minattija, male plastike Frančiška Smerduja). Cvetlični ljudje so še intimna bitja, zgolj ljudje, humanisti. Pa vendar so na drugi strani že nekaj bistveno drugega od likov slovenskega intimizma. Nehujejo biti ljudje. Zapuščajo zemljo, ki je ničvredna, pod knuto generalov. Odhajajo v nebo. So nesnovni; so duhovi.

Sledi cikel o tigrih. Sedej je vzel za temo Strniševo pesem “Tu je bil tiger”, fantastično, prelepo liriko o svetu, ki nima družbeno-političnih in ideoloških, kaj šele vojaških mej, ampak v njem vse prehaja v vse. Vendar ne več na način nihilistične vseenosti, kjer sta zmaj in svetnik eno in isto. Tiger ostaja tiger, a je bitje iz pravljice, iz mita. Korenina, drevo, dobrava, list, roža, vsaka od teh reči ostaja, kar je; se pravi, svet je ponovno trden in s sabo istoveten. Rože in tigri niso le pojavi – videzi – igrivega in uničujočega niča. Narobe. Vsak ima v sebi svojo bit, vsi skupaj pa so čista, lepa, močna bit narave.

Še kasneje ustvari Sedej veliko število slik na temo “O naravi nič novega” (Konec 70. let.) Kot, da zremo v pragozd najčistejše lepote, ki je ob enem vitalnost. Življenje kot tako, ki je v sebi bitno; prav ta faza je najbolj pritegnila Hribarja; o nji je evforično pisal; razlage te Sedejeve faze in lastne filozofije so mu dale osnovo za razvitje magične ideologije svetosti življenja, zagovora Narave kot take in kozmocentrizma.

Na teh slikah ni ljudi. V glavnem so drevesa, listje, ovijalke, žuželke. Veliki listi, ki varno branijo mala živa bitja. Narava je čudež, ki poraja in hrani, brani in razcveta. Narava je zelenilo kot tako, klorofil, sonce, barva, moč tistega, kar je bistvenejše od človeka. S tem Sedej variira reizem, vendar zamenja kamen z rastlino. Reč je vse bolj živa; ni več reč, stvar, ampak je živost kot taka. Nikjer nobene smrti. Povsod en sam razmah svobode, ustvarjalnosti, brezmejnosti, užitka v estetski lepoti, ki pa ni esteticizem novega srednjega slojstva, ampak tista kultura, ki se poji pri naravnem, prvobitnem. Pri pranačelu, praviru, pramoči, pračistosti.

7

Spet smo zadeli na razliko med filozofijo, ki se – posebno v našem primeru – rada zavede na ideologijo, čeprav magično, na eni strani in umetnostjo na drugi.. Filozof ni znal postaviti distanco do sebe, do predmeta, do lastnega navdušenja; ves se je se je indetificiral z izvoljenim. Slikar je ohranjal v sebi – v svojih slikah različne možnosti. Filozof je naredil sklep: velja le kozmocentrizem, edina bit je v pranaravi, sveto je edino življenje. Boga ni. Slikar je pustil vprašanje odprto.

Kajti slikar ni pozabil na svoj in na vsakršen začetek. Dolgo je puščal prostor med obema načeloma odprt: med praznim – začetnim – kozmosom in parom: nebesa – pekel oziroma svetnik – zmaj. Za filozofa je par razlike in nasprotja že davno odpadel; spremenil se mu je v generala. Bog in hudič sta zanj le dve podobi istega: nasilnega despota. Važna mu je še kritika despotizma, tj. marksizma; važna je ponovna in svobodna politizacija, ki bi vrgla despote in postavila na oblast poštene vladarje. Onkraj tega socialno političnega boja je sicer šele prava resnica. A ta resnica bi bila le nič, kot je bila filozofu prej, konec 60. in v začetku 70. let, če se ne bi dal slikarju prepričati, da bit vendarle je, povrh vsega še kot sveta bit narave.

Slikar je v to prepričeval, a ni pri tem ostajal. Pred slikarjem je še odprta pot. Le filozofu se je zazdelo, da je slikar svoje življenje končal, s tem da je odkril pravost vsega: sveto naravo, lepi porajevalni kozmos, narojenost vsega v rastlinsko gmotnem.

Sedejeve slike iz 80. let, ki pa jim filozof ni mogel več slediti, saj se je preveč omejil z reduktivno razlago Sedejevega sveta in sveta v celoti, so pokazale, da je ta čudežna zmaga narave premalo; da je le en del sveta; da je očiščen in poln, lep in porajevalen okvir za tisto, kar se dogaja v središču in v resnici. Sedej s slikami iz 80. let ukine kozmocentrizem, ga preseže; se ne ujame v past, ki si jo je sam nastavil. Zato njegova rastlinska faza iz druge polovice 70. let ni konča sodba o naravi sveta.

8

Pripravljeni smo na razumevanje Sedejevega sveta iz prve polovice 80. let. Obenem smo se tudi pripravili na razumevanje povojne slovenske zgodovine oziroma zavesti. Nočem trditi, da velja v tej zgodovini le ena sama linija; da so edine etape in oblike te linije tiste, ki sem jih razčlenjeval pravkar ob Sedejevih slikah. Eseji, ki jih v sklopu izbrane teme objavljam o slovenskem slikarstvu na tem mestu, kažejo, da je linij več; da se da slovenska zavest razbirati z različnih plati in vidikov. Je pa spet res, da so eni vidiki pomembnejši od drugih. Eni so bolj sociološki, drugi religiozni; eni bolj politični, drugi estetski. Vsak presojevalec si izbere lasten osnovni vidik vrednotenja in meri presojeno ob njem..

Upam, da se bodo različni vidiki in/ali pristopi, ki jih uporabljam v teh esejih, nazadnje skladno razvrstili ob jasni in hierarični strukturi mojega razmerja do sveta. Vendar se to pokaže skoz “gradivo”, skoz zgodovinsko dejanskost, ki jo živimo Slovenci v lastnem kulturnozgodovinskemu modelu po vojni.

Umetniška dela imam za pomembnejša od političnih, gospodarskih, vojaških, socialnih dogodkov zato tudi današnjega panpolitizma – svobodnih volitev itn. – ne cenim tako visoko kot večina navdušenih Slovencev. Prepričan sem, da je politika kot dejanskost bliže svetu Sedejevih generalov kot tistemu, kar se bo odkrilo v Sedejevih slikah 80. let. Tudi če generale in vojake zamenjajo civilisti, smo še vedno na ravni oblastnikov, ljudi, ki hočejo moč, ki razpirajo moč, ki tekmujejo za moč – pa čeprav po svobodno izbranih pravilih igre.

Kar pa ne pomeni, da svetujem, naj pobegnemo iz gmotno premočevalnega sveta politike (generalov) v svet igrivega ali svetega kozmosa. Kajti prepričan sem, da si panpolitizem in kozmocentrizem ustrezata kot dvojčka; gre za dvojčka v zrcalu. Kozmocentrizem daje globljo – magično – utemeljitev boju za oblast in ga skriva pod vitalizem svetosti življenja (pod ideologijo sakralizma), politična realiteta pa omogoča, da ne postane kozmos le prazna forma-emblem, ampak se izkazuje kot razvidna etiketa, kot izpolnjeni glasovalni listič, kot vstopna izkaznica, ki odpira vrata v družbo: med nove razrede, plasti, skupine, ki se jim je posrečilo priti za krmilo slovenske družbe.

To pa je z mojega vidika le videz, le resnica tega sveta. Le nekaj, kar ne dosega ustreznega smisla.

“Srce in oko” Obzornik Prešernove družbe, julij 1990