Stvarstvo in vprašanje Večnosti

Pričujoče razmišljanje, je namenjeno razumevanju štirih poti k Resnici, ki vodijo v sredino človeške biti.

Spoznanje in vera, ki jo ustvarja Stvarstvo, sta neposredni temelj večine človeških ustvarjalnih dejavnosti. Ob tem pa ostane odprto vprašanje Večnosti in smrti – niča. Če si Neskončnost lahko predstavljamo kakor neskončnost vesoljskih mehurčkov (prosto po astronomu Hawkingu) vezanih na stvaritve ali vesolja v praniču, ki imajo svoj začetek in konec, je Večnost časovna ali bolje rečeno nadčasovna povezanost Stvarstva in časovno ni omejena z velikostjo našega vesolja. Zato Večnost spada tudi v področje transcendence. Večnost sama izključuje čas, kakor ga poznamo. To vprašanje zadeva v svoji najgloblji in najbolj skrivnostni (realni) stvarnosti sleherno človeško bitje, ki razmišlja ali sluti smrt. Osnovna predpostavka pri tem je, da je Stvarstvo – Resnica.

Zato bo potrebno razmisliti, kako ob razumevanju štirih poti k Resnici, sploh dojemamo Stvarstvo. Kaj vse Stvarstvo odpira. Kako ga lahko vsaj približno identificiramo z duhovnostjo, vero in razumom, ljubeznijo. Ali je sploh možno govoriti o eni sami resnici, pa čeprav je ta univerzalna oziroma naj bi to bila.

Moja pot k doživljanju in razumevanju Stvarstva, je skladna s časom in kulturnim (civilizacijskim) okoljem, ki ga živim. Vendar do sedaj nikjer nisem zasledil zapisa ali misli, ki bi znanstveno zadovoljivo pojasnila, kako si predstavljati resnično neskončnost in večnost. Edina vednost, ki vodi k doživljanju Resnice, so Kristusove besede:« Resnica, to sem jaz«.

Stvarstvo prežema transcendentalni duh. Zato je zelo zapleteno vprašanje, kako razumeti Nič. V našem Vesolju niča v astronomskem pojmovanju ni. Celotno Vesolje je stkano in prepleteno s svetlobo, vsemogočimi žarki, ki so večinoma nesnovni, kakor recimo nevtrino itd; prasevanjem, ostankom kozmičnega začetka; s temno materijo in energijo in vsemi drugimi fenomeni, ki so prisotni v vesolju in ustvarjajo skrivnostnost in veličino Vesolja. V takem vesolju je vse mogoče, celo »ustvarjalno polje« Sira Freda Hoyla.

Živimo v Vesolju, ki sproti ustvarja prostor in v katerem veljajo specifični, le njemu lastni zakoni. Zakoni v morebitnem »anizotropičnem« vesolju, delujejo precej drugače.

Naše vesolje je razumljena »znanstvena« neskončnost in večnost, ki ima svoj začetek in svoj konec. Tudi smrt.

Možna pa je tudi združitev z neko drugačno kozmično tvorbo, ko se bo naše vesolje dovolj razširilo. Vesolje je bilo ustvarjeno (oziroma je nastalo) v prvotnemu Praniču. Tistemu Praniču, v katerem z današnjimi spoznanji ni možno spoznati ali zaznati nikakršne prepletenosti gibanj energij in materije, sil, žarkov svetlobe, temne materije ter drugih fenomenov in zakonov značilnih za naše vesolje. Verjetno pa obstajajo v Stvarstvu in seveda v Praniču komunikacije, sporočila, gibanja energije in drugi fenomeni lastni samo Stvarstvu. Ta prvotni pranič ni prostor, okolje ali karkoli podobnega. To je pravi neskončni Pranič, zato sem ga poimenoval »The Big Primeval Nothing« in se sklada s pojmoma Neskončnost in Večnost v njunem pravem neomejenem bistvu; ne po času ali prostoru. Stvarstvo lahko razumemo kakor, da sta The Big Primeval Nothing ter Neskončnost in Večnost ( Stvarstvo) isto in hkrati različno.

Karkoli se dogaja v Stvarstvu, je povezano z našim vesoljem na povsem specifičen način, ena takih možnosti je stik z Bogom. Vesolja so otoki prostora, ali kakor bi rekel veliki Stephen Hawking vesolja v »mehurčkih«. Nobene bojazni ni, da bi nekoč kaj padlo čez rob, tako kot so si nekdaj predstavljali ploščato zemljo. Vendar se bojim, da Stvarstvo ni ustvarjeno po istem kopitu.

Vera, umetnost in filozofija, ljubezen in razumsko spoznanje, znanost izhajajo po mojem mišljenju iz prav takega pojmovanja Stvarstva. Filozofskega »Bit in Nič«, ki izhajata iz bistva relacije ( da sta Big Primeval Nothing ter Neskončnost in Večnost (Stvarstvo), ki sta hkrati ista in različna. Astronom ju običajno ne upošteva ali ju sploh ne razume oziroma ju ne more povezati s svojim strogo znanstvenim pristopu k Stvarstvu. To pa predvsem zaradi tega, ker ima znanstvena predstava vesolja ali Stvarstva svoj specifičen zaključek v absolutnem koncu vsega obstoječega, tako energije kakor materije. Le redki velikani astronomije s svojimi mislimi presegajo tako razmišljanje in vedno uspešnejše s svojimi idejami in navdihom predstavljajo slutnjo Stvarstva. Preobrat je poln nasprotovanj in zanikanja transcendence, ki smo mu priča in je veliko bolj optimističen in obeta človeštvu veličastno bodočnost. Mnogi znanstveniki, ki javno ali povsem zasebno dvomijo v enkratno stvarjenje vesolja, so ta problem prenesli v neskončnost Praniča, kjer nastajajo in umirajo neskončni otoki prostorov, ki so ga ustvarila Vesolja ali kaki drugi fenomeni nastali iz energije in materije (antienergije ali antimaterije itd). Naj omenim samo ideje o multivesoljih, o vzporednih vesoljih, neštetih vesoljih v »mehurčkih«, anizotropnem vesolju itd. Te ideje so izrekli najbolj prominentni astrofiziki in kozmologi. Vedno več je razmišljanj v tej smeri. Človeško dojemanje prostora se širi v pravo Neskončnost in Večnost. Ta velikanska in raznolika področja prostorov v Praniču bi lahko bilo Stvarstvo. Tako Stvarstvo pa brez omejitev preveva »Neskončni duh«, ki se razprostira v Neskončnosti. Človek se je samoustvaril s pomočjo »Neskončnega duha«, ki je v človeku vzbudil zanimanje za druge vrednote in ne zgolj borbe za preživetje in nadaljevanje rodu. Najbrž ni mogoče preprosto razložiti vzpona človeškega uma in ustvarjalnosti zgolj z »Darvinizmom«, čeprav spadajo v človeško dojemanje tudi arhetipi, podzavest ali trans-zavest, pramisli prednikov in velikanski ustvarjalni del možganov, s svojo specifično funkcijo, dojemljivo za vstop kvantov in DNK., ki sega v sam začetek življenja. Darwinu se na specifičen način približa Sigmund Freud z razvojno potjo človeških pogledov na svet, v katerem je animistično fazo nadomestila religiozna. To pa znanstvena. V animističnem stadiju človek pripisuje »vsemoč« samemu sebi; v religioznem jo je prepustil bogovom (a se je ni povsem resno odrekel, kajti zase je ohranil možnost, da na bogove po lastni želji vpliva na najrazličnejše načine). V znanstvenem pogledu na svet ni več prostora za »vsemoč« človeka, ta je sprejel svojo majhnost in se vdano podvrgel smrti kakor tudi vsem ostalim naravnim nujnostim. S svojim nasprotovanjem Bogu in transcendenci, se je Freud zelo približal mišljenju Karla Marxa o položaju človeštva.

Sigmund Freud si pušča priprta vrata do človeške duše; to, da v zaupanju v moč človeškega duha, ki računa z zakonitostmi realnosti, še naprej tiči živi delček primitivne vere v »vsemoč«. Ta »vsemoč misli« se je ohranila, samo na enem področju: v umetnosti. Samo v umetnosti se še dogaja, da človek, ki ga preganjajo želje, stori nekaj podobnega zadovoljitvi teh želja, in da ta igra – zahvaljujoč umetniški iluziji – izzove efektivne učinke, kakor da bi bili nekaj realnega. Upravičeno govorimo o »čarovniji umetnosti« in umetnika primerjamo z čarodejem. Umetnost, ki se zagotovo ni pričela kakor »l’ art pour l’ art«, je bila prvotno v službi nagnjen, ki so danes v večji meri ugasnila. Vendar si Freud ni zaprl vrat do človeške duševnosti in človeško psihično stanje povezano z podzavestjo, pramislimi ali doživljanje podzavesti v sanjah. Pri Freudu transcendenca ne igra vidnejše vloge pri njegovih analizah človeškega duha. Ostaja pri doslednem znanstvenem naturalizmu.

Skoraj popolno »dualistično« nasprotje pa je Carl Jung, ki je postavil človeško psiho in duhovnost v celosten okvir, ki sega skoraj do Adama in v končnem pogledu ali viziji do teorije »kolektivne podzavesti« razloži izkušnje ljubezni na prvi pogled, takojšnje prepoznavanje določenih simbolov in pomenov določenih mitov, obsmrtna doživetja, ustvarjalne izkušnje in vizije velikih umetnikov, kakor tudi izkušnje mistikov vseh religij. Povezanost celotne človeške ustvarjalnosti duha in vere, od samega začetka človeštva.

V proučevanju in prodoru v človekovo dušo in njegovo duhovnost je Carl Jung razvil teorijo osebnosti, ki razdeli osebnost na zavestni um, osebno podzavest ter kolektivno podzavest celotnega človeštva, ki vključuje vse umrle ljudi in ne samo osebne duhove. Tako tudi duhovne izkušnje mistikov vseh religij, kakor tudi pojave sočasnosti v sanjah. Arhetipi so bili ena od osnov njegovega razumevanja človeškega in Božanskega.

Ker nisem znanstvenik ampak umetnik, bi rad ob velikanu Carlu Jungu, opozoril na osebno izkušnjo z Stvarstvom – Bogom. Sedel sem na kamnitem prizidku ograje porodnišnice. Pričakoval sem veliki dogodek, rojstvo otroka. (Bolnišnica je bila v karanteni) K meni je prišel zdravnik, ki je vodil porod.

Izrekel mi je sožalje ob smrti otroka ter na mojo veliko žalost in obup tudi ob smrti moje žene. Potrepljal me je po rami in odšel. V tistem trenutku sem v mislih glasno kriknil in prosil za usmiljenje. Stik sem dojel v manj kot tisočinki sekunde (v brezčasju). Marsikaj sem takrat v tistem neskončno majhnem trenutku obljubil in se zavezal, še danes izpolnjujem podrobnosti, ki so takrat napolnile moje srce in misli. Začutil sem milost. V sebi sem občutil velikansko odprtost, kjer je bilo naše vesolje le delček te čudovitost. Kmalu po tej viziji

je ponovno prišel zdravnik in se nasmehnil, rekel je, da so imeli »mali čudež«, ker se je žena nenadoma »prebudila« iz smrti.

Dolgo po tem dogodku (viziji) in njenem razpletu sem napisal pesem:

HREPENJENJE

Čeprav nisem cvet
Vsak dan pred moj obraz
prileti kolibri
ima prekrasne temnomodre oči
Krila ima pretkana z srebrnimi nitmi
ko plahuta s krili
Mi blag vetrc boža oči, lica in usta
Ko odleti vidim prekrasne travnike
Polne rož in čudovitih trav in njihovih drobnih občudovalcev
Nebo je modro in bleščeče svetlo
Nekega dne ga dolgo ni bilo
Takrat sem začutil, da začenjajo
Prekrasni travniki veneti
najprej so postali škrlatni
Potem so bili še komaj vidni, slutnja
Te krasote ni obsijala svetloba, ki zvečer ugasne za obzorjem
ko je nebo prekrila tema, na nebu ni bilo zvezd
svetloba izhaja iz iskre, ki je v meni
potem ko je priletel kolibri, je čudoviti svet
rož in trav spet oživel v prekrasnih barvah in svetlobi
Ne vem
kakšen bo ta čudoviti svet
če moj kolibri nekega dne ne bo priletel

Carl Jung je tudi opozoril na lastno izkušnjo v stiku z Bogom – Kristusom. Morda prav ta izkušnja razsvetljuje človeka z neskončnim duhom Stvarstva in izzove človeški intelekt in dušo (sebstvo) v kozmične in lastne globine.

Sodobna civilizacija naj bi se začela z mogočnim »jamskim« slikarstvom pred približno 40.000 leti. Ta umetnost je mogočna tudi zato, ker vsebuje vse elemente umetnosti; tako stvarnosti, tako »slike stanja sveta«, kakor tudi Stvarstva.

Ta umetnost ni nastala nenadoma, temveč je nastala kot sinteza človeške duševnosti in duhovnosti, ki se je izpolnjevala več kakor 150.000 let. Skupinski grob Homo sapiensa izkopan na gori Carmel v Izraelu, ocenjen na starost 100.000 let, je po mnenju strokovnjakov izjemno lepo urejen in dopušča možnost, da je takratni človek verjel v nadnaravne sile, transcedenco in posmrtno življenje; v grob je rajnkim položil njihove predmete. V mnogih tisočletjih, do slikarskih stvaritev v podzemnih jamah, je človek celostno dozorel. Na teh stvaritvah je mogoče zaslediti izjemno poznavanje stvarstva, ki ga je obdajalo. Lahko domnevamo, da je naš prednik razvil jezik za sporazumevanje (hieroglife) kakor tudi že prve značilnosti pisanih (narisanih) sporočil na stenah jamskega sveta. Zanimivo bi bilo primerjati motiv pravokotnih mrež razdeljenih na polja, od katerih so nekatera pobarvana s slikami sodobnega slikarja Pieta Mondriana, ki je v njih izražal ritem glasbe, in ki je prav tako je spoznal marsikatero kozmično realnost.

Vendar ta veličastna zapuščina ni ostala skrita v podzemnih jamah, ampak se je prenesla na potomstvo in dozorela v organiziranih človeških skupnostih; v vseh človeških dejavnostih. Tukaj lahko omenimo, da po sv. Avguštinu, nismo nikjer ustvarjeni po Božji podobi tako, kakor prav v intelektu. Čeprav sv. Avguštin dodatno precizira, da človeka sestavljajo duša, meso in žival.

Umetnost in znanost sta ustvarila mogočno podobo človeka. Prav tako vera in ljubezen (ljubezen za nič). Človeštvo je to povezalo in ustvarja pogoje za prodor celovitega dojemanja človeka v misterij Stvarstva. Osebno si racionalno ne morem predstavljati Neskončnosti. Moje bivanje na Planetu je omejeno z biološkimi zakoni in spremembami okolja na našem Planetu, kakor tudi v Vesolju. Pravo večnost in neskončnost lahko ponudi edinole vera v Boga in posledično v Stvarstvo. Prave neskončnosti in večnosti Stvarstva ni mogoče dojeti brez transcendence. To pa je področje s katerim znanstvenik ne more operirati. Transcendenca ni podvržena logiki in zakonom s katerimi razpolagajo učenjaki. Zato Stvarstva in transcendence ni mogoče znanstveno dokazati. Kar pa ne izključuje zasebnega odnosa posameznih znanstvenikov do transcendence.

Razmišljanja v smeri Stvarstva, ki ne obsega samo našega vesolja, so v porastu. Vedno več znanstvenikov ni zadovoljno z zaključeno podobo našega vesolja. Mislim, da bodo posledice takega razmišljanja prej ali slej vidne tudi v odnosu do realnosti našega bivanja. Ležeča osmica ne predstavlja neskončnosti v pravem smislu; »neskončne odprtosti«, temveč prav nasprotno: zaključenost, omejenost, gibanje v zaprtem sistemu. Tako kot izračun velikosti ali starosti našega vesolja(13,7 milijarde let) določa okvir vsega obstoječega. Ta novi zaprti krog (okvir) je zamenjal zaprti krog Ptolomeja.

Vedno znova se moram vrniti k elegantnemu razlagalcu Vesolja Siru Fredu Hoylu. Njegova ideja s katero je na koncu zagovarjanja »stacionarnega vesolja« izumil »polje ustvarjanja«. Izračun koliko časa in prostora (niča ali absolutnega vakuuma) je potrebno, da se vesolje razširja v skladu z določenimi pogoji. Sir Fred Hoyle trdi, «da teorija »stanovitnega stanja« temelji na fizikalnem polju, ki omogoča nastanek materije. Kar pa ni nič novega, kajti polja, ki jih fizika že pozna, lahko omogočajo nastanek nove materije (navadni žarki gama lahko proizvajajo elektronske dvojice). Torej, problem se razlikuje v podrobnostih, ne pa v principu, od tega, kar, kakor vemo, že obstaja. Povezava je taka, da lahko izračunamo mero, v kateri nastaja materija. Nasprotno pa nam teorija tudi pove mero, v kateri se širi vesolje, če nam je znana mera, v kateri nastaja materija. Tako ugotovimo, da je ustrezna mera silno majhna in da znaša približno en atom na stoletje, za vsako prostorninsko enoto, enako največji človeški zgradbi. [Ob tem bi rad opozoril na razmišljanje Hawking – Peter Atkins, ki verujeta, da sta prostor in čas v procesu sestavljanja samega sebe, ustvarila lasten prah (Cosmic bootstrap principle)]. Pogled na to teorijo je malce brezupen, pa vendar z novimi pogledi o nastanku vesolja, ki sta ga predstavila Gabriele Veneziano in Maurizio Gasperini, dobiva drugačno dimenzijo. Trdila sta, da ima vesolje predzgodovino – začela naj bi se veliko pred trenutkom, ki smo mu do sedaj rekli čas nič – ta pa vodi do planckovskega »kozmičnega zarodka« .

Scenarij »izpred velikega poka« se močno razlikuje od tistega, ki vključuje veliki pok. Gasperini in Veneziano domnevata, da se vesolje ni začelo izredno vroče in tesno zvito v majhen prostorski drobec, pač pa kot mrzlo in neskončno. Enačbe teorije strun nakazujejo, da se je – podobno kot v Guthovi inflacijski epohi – nenadoma pojavila nestabilnost, ki je razgnala »točke« v vesolju. Vesolje naj bi se zaradi tega vse bolj ukrivljalo. Energija in temperatura pa bi hitro rasli. Po določenem času bi nastalo milimeter veliko tridimenzionalno območje znotraj te razsežne prostranosti, ki bi bilo podobno super vroči in gosti zaplati Guthove inflacijske širitve. Nato pa bi lahko – kot pri standardnem širjenju kozmologije, ki vključuje navaden »Veliki pok« – iz te zaplate zraslo celotno vesolje, kot ga poznamo

Pogled na vesolje s takega stališča oziroma predvidevanja ali razlag, je lahko princip oziroma način, kako nastajajo mnoga vesolja in tudi druge forme v Neskončnosti praniča.

Sinhronizacija pri štirih poteh k resnici pa je veliko bolj komplicirana, kakor se to na prvi pogled dozdeva. Poti so zelo prepletene in hkrati raznolike. Umetnost izraža občudovanje narave, vesolja, Boga in čiste ljubezni, podzavestnih ali zavestnih vizij, arhetipov, lepote barv in kompozicij pa tudi skepse, obupa, obsedenosti s tehniko brez čutov, uničevanja narave, zanikanje vere v Boga. Kot umetnik sem navdušen nad znanostjo in tehniko, velik del bodočnosti je usmerjen z znanstvenim razvojem. Vendar je znanost samo ena od poti, ki vodijo k resnici. Opustošenje duha in biti, je pri ljudeh, ki stavijo ali nekritično sprejemajo samo pot znanosti in tehnike v njuni veličastnosti je nepredstavljivo in spominja na človeško pustošenje tako človeka kakor celovitega Planeta.

» STRANSKI PRODUKTI« znanosti in tehnike so lahko zelo pogubni in hranijo

z praznino duha vedno večje množice. Po krščanskem prepričanju, Antikrista, uničevalca vsega (O tem problemu sem napisal esej »Dobro in zlo«, ker mislim, da sega ta zadeva globoko v preteklost začetka samega življenja na Zemlji). V tem kontekstu znanost omejuje in napoveduje izničenje vsega kar obstaja ali je bilo ustvarjeno. Skupaj s tehniko, pa posredno z industrijo kulture prekriva umetnost, vero, ljubezen za nič; čutenje in občudovanje Stvarstva. Moderna umetnost nastaja v glavah in postaja »leženje jajc«, kakor hudomušno v svojem intervjuju pripoveduje Rachmanininov o moderni umetnosti. Ljubezen za nič postaja igra in strast, če je le mogoče ubijalska, vsaj tako je prikazana v komercialnih filmih. Droge so gonilna sila in gonilo popevkarjev ter njihove publike, prav tako večine dejavnosti industrije kulture, vse je lažno in plehko, celo resni tisk postaja rumen. Seciranje Jezusa Kristusa je postala obsesija mnogih znanstvenikov, ki ne razumejo ali ne dojemajo Stvarstva v vsej njegovi veličini in skrivnostnosti, ki nikoli ne bo razumsko pojasnjena. Vera v Kristusa, ljubezen za nič, skromnost in usmiljenje, poskus dojemanja in ustvarjanja umetnosti, pravilnega občudovanja znanosti, so pot po kater bo potrebno hoditi. Umetnik mora poznati svojo pot, ki je poznavanje okolja v katerem živi, Stanja Sveta in Stvarstva. Vera in ljubezen za nič, sta najbolj intimna človeška čustva povezana z Božjo iskro v njem. Da jo dosežeš je potrebno veliko ponižnosti, milosti in usmiljenja Potrebno je poudariti, da pa znanost ni samo spoznavanje zakonov vesolja, je tudi pomemben del večine človeških dejavnosti, ki so neposredno povezana s stanjem duha in duhovnosti. Stik in povezave vseh človeških sposobnosti, vizij, slutenj, navdiha, ustvarjalnosti, ljubezni, vere v Boga, ki obsega Stvarstvo itd, šele omogočajo ljudem, da se zavedo Stanja v katerem živijo, slike stanja Sveta in Stvarstva. Boga.

Maksim Sedej ml, 15.5.2012